Tiskane izdaje
Nesporna prva dama slovenske poezije, Svetlana Makarovič, je sinoči, na predvečer kulturnega praznika, na predvečer Prešernovega dne, v veliko čitalnico Narodne in univerzitetne knjižnice, Plečnikovega hrama knjigi, pritegnila veliko množico. Vstopnice za to brezplačno prireditev, na kateri je tudi predstavila ponovni in preurejeni izdaji dveh albumov svojih šansonov, so v hipu pošle in takoj postale najbolj vroče blago v Ljubljani in okolici.
Slučajno ali namerno je Svetlanin prešeren poklon Prešernu potekal sočasno kot podelitev letošnjih Prešernovih nagrad v ljubljanskem Cankarjevem domu. Pred leti jo je namreč zavrnila iz osebnih in načelnih razlogov. Kot je povedala občinstvu, privošči kulturen praznik vsem, ki so tega vredni.
Sicer pa je večer v enem najlepših koncertnih prizorišč začela z branjem Prešernove poezije, nato pa se je, odeta v črno tuniko kot čarovnice − dobra čarovnica, sprehajala nad občinstvom po mostičkih čitalnice in z zgodbami in poezijo napovedovala pesmi z albumov oziroma zvočnih knjig Večerni šansoni in Namesto rož, ki sta ponovno izšli pri založbi Sanje.
Ta predstavitveni večer je posvetila Franu Milčinskemu Ježku, s katerim imata veliko skupnega, je dejala, predvsem to, da so radi nanjo kot tudi nanj mnogi pljuvali. »Moji šansoni ne bi bili taki, kot so, če ne bi bilo Ježka,« je poudarila.
Ni pa pozabila omeniti vseh tistih, ki so radi popljuvali njene šansone, kajti tudi ti so pomembno prispevali k temu, da so njeni šansoni postali taki, kot so. Posebej je izpostavila Urbana Kodra, ki je imel njene šansone za navadno smetje in ji je zaprl vrata na nacionalni radio in televizijo, kjer je bil takrat urednik za glasbo, da je bilo dovolj prostora za njegovo ljubico.
Izbor pesmi iz ponovno izdanih albumov, ki sta prvič izšla že pred leti - Večerni šansoni v samozaložbi leta 1990 in Namesto rož pri založbi Vinilmanija leta 1999 -, so v tej izjemni dvorani ob spremljavi Jožija Šaleja (klavir, harmonika), Jelene Ždrale (violina) in Nina de Glerie (kontrabas) zapeli Janja Majzelj, Mateja Koležnik, Višnja Fičor, Jani Kovačič in Ljerka Belak. Škoda je le, da so ta atraktiven in precej podolgovat prostor popolnoma narobe ozvočili.
Kakorkoli že, bil je izjemen večer, doživet poklon kulturi, poklon umetniški ustvarjalnosti slovenskega naroda, ki sicer prerad popljuva vsakogar, ki vsaj malo izstopa iz povprečja, kot je dejala Makarovičeva. Hkrati pa se seveda tudi pesnica zaveda, da vse vendarle ni tako črno, saj bi bila v nasprotnem primeru tudi sama povsem brez občinstva. Zato se je zbranim navsezadnje prijazno zahvalila, da so bili soudeleženi v tem prijetnem kulturnem večeru, ki se je končal s klicanjem pomladi in refrenom »čičido« vseh prisotnih. In kot je dejala za slovo: »Prešernova proslava je končana, zdaj pa vsi domov in nina-nana.«
