Tiskane izdaje
Danes se začenja Festival Radovljica, najstarejši slovenski festival stare glasbe, ki letos zaznamuje že 33 let delovanja. Na desetih koncertih bo mogoče slišati glasbo od 8. do 19. stoletja, predstavili pa se bodo umetniki iz vse Evrope, Argentine in ZDA.
Festival odlikuje kakovosten in pester program, posvečen stari glasbi. Čeprav ima ta beseda morda nekoliko negativen prizvok, označuje pravo bogastvo glasbene umetnosti.
Glasba, ki je bila stoletja pozabljena, danes ponovno doživlja razcvet; številni koncerti in festivali pričajo, da nikakor ni zastarela. Pojem »stara glasba« označuje ustvarjalnost, ki je nastala v preteklih zgodovinskih obdobjih in jo je zaradi časovne distance treba rekonstruirati na podlagi znanstvenih raziskav, če jo hočemo izvajati v sedanjem času.
Stara glasba zajema širok časovni okvir: glasbo srednjega veka (5.–15. stoletje našega štetja), renesanso (15. in 16. stoletje), barok (17. in prva polovica 18. stoletja), klasicizem (druga polovica 18. stoletja), danes pod ta pojem uvrščamo še glasbo 19. stoletja. Sem spada tako evropska kot neevropska glasbena tradicija, klasična in ljudska glasba.
Avtentična podoba glasbe
Letošnji Festival Radovljica bo odprl koncert ameriške glasbe 18. in 19. stoletja, med festivalom pa bo občinstvo lahko slišalo baročne violinske sonate, poljsko glasbo za lutnjo, srednjeveško vokalno glasbo, Bachovo Umetnost fuge na orglah in še več. Repertoar je zelo pester. Historična izvajalska praksa je disciplina, ki se ukvarja z raziskovanjem stare glasbe z namenom njenega izvajanja v avtentični podobi.
Pri rekonstruiranju tovrstne glasbe si strokovnjaki pomagajo z raziskovanjem zgodovinskega okvira in glasbene prakse, takratnih inštrumentov, zapisov o glasbi in drugih dokazov. Pri tem sodelujejo glasbeniki, muzikologi, zgodovinarji in drugi strokovnjaki z različnih področij. Avtentično izvajanje stare glasbe se je začelo razvijati v drugi polovici prejšnjega stoletja, danes pa je to zelo aktualna tema.
Obujanje glasbe preteklosti in iskanje njenega prvotnega zvoka pomeni neko svežino na glasbenem področju, nov izziv in užitek hkrati. Glasbeniki igrajo na inštrumente, ki so narejeni enako kot v preteklosti. Čembalo in klavikord med glasbili s tipkami, baročna violina, viola da gamba iz družine godal, prečna flavta traverso in številni drugi inštrumenti dajejo stari glasbi pristno zvočno podobo.
Med najvidnejšimi slovenskimi izvajalci je tudi čembalist Domen Marinčič, umetniški vodja Festivala Radovljica. Na avtentične inštrumente igrajo celotni orkestri, kot na primer Les Musiciens du Louvre in Academy of Ancient Music in številni komorni ansambli, tudi slovenski Camerata Labacensis. Glasbeniki se lahko specializirajo za staro glasbo, saj jo poučujejo na glasbenih akademijah po vsem svetu.
Mnoge kasneje angažirajo za snemanje albumov, določeni solisti celo uživajo zvezdniški sloves in nastopajo v prestižnih koncertnih dvoranah po svetu. Dober primer so pevci kontratenoristi Philippe Jaroussky, Andreas Scholl in Franco Fagioli. Na splošno doživlja velik uspeh baročna opera; vsako leto zasledimo oživitev nove opere Händla, Vivaldija, Porpore in drugih skladateljev. Uprizarjajo jih v gledališčih z avtentično scenografijo in kostumografijo 17. stoletja.
Stara glasba se je razvila v pravo industrijo. V prihodnosti lahko pričakujemo več tovrstnih koncertov in festivalov ter širitev občinstva. Lepota stare glasbe je ravno v tem, da pričara poslušalcu čas iz davnine. Na neki način je preteklost, postavljena v današnji čas, vendar ne njeno ponavljanje, temveč naša interpretacija preteklosti, produkt 21. stoletja. To je čar stare glasbe.
