Robert Glasper: »Rad bi, da bi bil jazz spet kul.«

Danes bo glasbenik, ki mu pripisujejo pomembno vlogo pri pomlajevanju jazza, prvič nastopil v Ljubljani.

Objavljeno
23. november 2017 16.27
Tina Lešničar
Tina Lešničar

Pravijo mu renesančni človek. Da je tisti, ki je oživil jazz in ga predstavil novi publiki. Žanrski agnostik, ki v jazzovski šal zavija r'n'b in hip hop.

Preoblekel je Nirvano, Herbieja Hancocka in Davida Bowieja in za svoje delo prejel tri grammyje, pretežno v kategoriji rhythm and bluesa. Pravijo mu še marsikaj drugega, a do tega še pridemo. Dame in gospodje, Robert Glasper.

»Toliko glasbenih zvrsti obstaja, zakaj bi se torej držal samo ene,« je njegov odgovor na vprašanje, ki mu ga najpogosteje zastavljajo novinarji – v katerem žanru se najbolje počuti?

Njegovi albumi imajo glasbeno motnjo pozornosti. Na njegovih koncertih pa v ritmu nihajo tako sive glave ljubliteljev jazza, kot glave hipsterjev z visokimi figami, prepričane, da je Afro Blue napisala Erikah Badu.

»Z jazzom je bilo konec. Zaprli so ga v muzej. Jaz pa bi ga rad posodobil in ga spet naredil kul,« Glasper opredeli svoj odnos do jazza, puristom pa zabrusi, »Jazz je od samega začetka mešanica žanrov. Kaj mislite s tem, naj ga ne mešamo?«

Glasperjev vzpon se je začel, ko je iz rodnega Teksasa prišel v New York študirat klavir na New School - priznani konservatorij za jazz in sodobno glasbo. Tisti letnik je bogato obrodil. Njegovi sošolci so bili Bilal, Damion Reid, Vicente Archer, John Ellis, brata Strickland, Logan Richardson in Becca Stevens (ki je pri nas koncertirala prejšnji teden), pa tudi naš Igor Lumpert, ki je Glasperja gostil na svoji prvi plošči Innertextures.

Konec devetdesetih si je Glasper odrsko kilometrino nabiral v lokalu v Brooklynu, kjer je s triom nastopal za napitnine. Kmalu sta z Bilalom postala tandem in začela osvajati r'n'b in hip hop občinstvo, medtem pa se je Glasper še vedno držal jazza in se na turnejah pridružil saksofonistu Kennyju Garrettu, kitaristu Russellu Malonu in basistu Christianu McBridu.

Po svojem prvencu Mood, ki ga na youtubu spremljajo komentarji kot so: »Glasperja poslušam, ko se učim ali pišem poezijo.« ali pa »Ob taki glasbi res lahko skuhaš dobro nedeljsko kosilo« in »Na mojem spisku je ta glasba takoj za My Favorite Things Johna Coltrana,« in podobni hvalospevi, je šla njegova pot samo še navzgor. Že drugi album je izdal pri založbi Blue Note in ji do danes, z eno izjemo, ostal zvest. S tretjim albumom In My Element, ki ga je leta 2007 izdal v triu z basistom Vicentejem Archerjem in bobnarjem Damionom Reidom, glasbenikoma, s katerima prihaja tudi v Ljubljano, je že bolj jasno začrtal bodoče smernice, ki so ga popeljale v nove svetove z novo skupino.

V kvartetu več svobode

Ob klasičnem jazzovskem triu je Glasper namreč ves čas gojil tudi kvartet, s katerim si je privoščil še več svobode. Bend, v katerem so saksofonist in vokalist Casey Benjamin, basist Derrick Hodge in bobnar Mark Colenburg je poimenoval Robert Glasper Experiment in njihov prvi poizkus, s katerim je predstavil svojo hiphop-soulovsko stran duše, je imel globalne posledice. Kritiki so album, ki vzpostavlja novo razmerje med hip-hopom in jazzom hvalili, Glasper pa jim je na svoj vasezaverovani način le odvračal, »Jap, mislim, da sem prvi, ki je zadevo naredil tako, kot je treba.«

Recept je sicer predvidljiv - povabi k sodelovanju svoje znane prijatelje in eksperiment bo uspel. Erikah Badu, Bilal, Lalah Hathaway, Lupe Fiasco in Jasiin Bey aka Mos Def in priredbe Nirvane ter Davida Bowieja in uspeh je zagotovljen. Za ploščo Black Radio je leta 2012 prejel grammyja za najboljši r'n'b album. In dve leti pozneje z Black Radio 2 dobil še enega. Odtlej je postal prvokategornik glasbenih festivalov.

Zdaj ga kot gosta na plošče vabijo drugi. Poleg zgoraj omenjenih redno sodeluje še z zvezdami The Roots, Jay-Z, Talib Kweli, Q-Tip, Anderson Paak, Meshell Ndegeocello in Kanye West. Njegovi razpoznavni glasbeni prijemi odzvanjajo na večkrat nagrajenem albumu raperja Kendricka Lamarja To Pimp A Butterfly, ki ga je med svoje najljubše albume lanskega leta štel tudi Obama. Zato so Lamarjevi grammyji vsaj malo tudi Glasperjevi. Ni bilo treba dolgo čakati na naslednji podvig in že se je Glasper preizkusil tudi v filmskih vodah.

Zložil je kompilacijo za soundtrack filma o Milesu Davisu, Miles Ahead, ga tudi produciral in, kar mu je bilo v posebno veselje, pri tem sodeloval s svojim velikim vzornikom Herbiejem Hancockom. Njegova glasba se je pojavila še v enem filmu in sicer je pesem Letter To The Free, ki jo je spisal skupaj z raperjem Commonom, režiserka Ava DuVernay uporabila v svojem dokumentarcu 13th, v katerem kritizira ameriški kaznilni sistem. Za to pesem sta si Common in Glasper prislužila emmyja za izreden dosežek v avtorski glasbi in besedilu.

Robertu Glasperju publika je z roke kjerkoli se pojavi. Pravi, da se je komuniciranja z občinstvom naučil v cerkvi, ko je mamo, gospel pevko, spremljal med pridigami. Takrat je, kot je nekoč povedal, moral spremljati vse krike in zaznati ter se odzvati na spiritualno-emotivna nihanja kongregacije. Zdaj razpoloženje svojih fanov »uravnava« tudi na socialnih omrežjih. Aktiven je na twitterju, facebooku in še posebej na instagramu, kjer beleži vsak svoj premik po svetu.

Prepričan, da je treba jazz oživiti z drugimi kulturnimi vplivi, značilnimi v današnjosti in se ne za vsako ceno oklepati preteklosti, je s svojim kvartetom lani izdal še eno žanrsko mešanico ArtScience, tokrat brez posebnih gostov.

Delati svojo stvar

Robert Glasper je poleg tega, da premika glasbene meje, znan tudi po provokativnih izjavah, s katerimi večkrat pospremi svoja razmišljanja o sodobni glasbeni sceni. Zaradi njegovih izjav kot je na primer »Je... te mrtve modele na steni,« s čemer je neskromno izrazil svoje nespoštovanje do glasbene zgodovine, nekateri jazzovski kolegi dvigujejo obrvi, a sam pravi, da mu nihče ne more očitati, da ni naredil svoje (jazzovske) domače naloge. Dolga leta je preigraval standarde in zdaj dela nekaj svojega. Seveda v tem ni edini, med razsvetljence sodi cela plejada nove jazzovske generacije, Jason Moran, Steve Lehman, Ambrose Akinmousire, Christian Scott, Terrace Martin, Kamasi Washington ...

Letos pa je jazzovsko javnost razburil še z eno neposrečeno metaforo, ko je v intervjuju s pianistom Ethanom Iversonom, svoje igranje primerjal s stimuliriranjem »glasbenega klitorisa« ženskega občinstva. Pokonci je skočila vsa z razmerji med spoloma obremenjena publika in ga obtožila šovinizma in sovraštva do žensk. Medtem, ko je Iverson v svoj bran spisal še en dolg blog, se Glasper ni preveč trudil z opravičevanjem, ampak je na twitterju zapisal: »škoda, da je to, da ljudje mislijo, da sem užalil ženske, trenutno najbolj razburljiva tema pogovorov o jazzu.«

Da so tisti, ki »delajo svojo stvar« in se ne ozirajo na to, kaj pravi večina, vedno tudi provokatorji, ni nekaj novega. Glasper v tem pogledu ne izstopa. Zato raje kot njegovim izjavam 24. novembra v Cankarjevem domu prisluhnimo njegovi glasbi in si mnenje ustvarimo sami. Pri nas bo v sklopu Musicology Sessions, ki so prejšnji mesec pripeljali v Ljubljano Incognito, nastopil prvič. Triu se bo pridružil DJ Sundance, koncertu pa bo sledil še jam session z domačimi glasbeniki v klubu CD.