Tiskane izdaje
Wolfgang Amadeus Mozart je nedvomno genius loci mesta Salzburg, vendar Salzburške slavnostne igre (Salzburger Festspiele) niso v znamenju Mozarta. Glavna konstanta najbolj znanega stalnega operno-koncertno-gledališkega festivala na svetu je Slehernik: igra o smrti bogatega človeka (Jedermann. Das Spiel vom Sterben des reichen Mannes) Huga von Hofmannsthala.
Salzburški festival bo čez tri leta slavil stoti rojstni dan. Prvi festival je potekal leta 1920, še ne dve leti po koncu prve svetovne vojne, razpada Avstro-Ogrske in ustanovitve Republike Avstrije. Prva avstrijska republika je bila država z mnogimi težavami in notranjimi konflikti. Obstajala je skoraj dve desetletje, do poletja 1938. Takrat je Hitler vkorakal v Avstrijo, pri tem pa ni naletel na nikakršen oborožen odpor.
Velika večina avstrijskega prebivalstva je bila za anschluss, pripojitev Avstrije Nemčiji. Hitlerjeva oblast je bila za avstrijske Jude pogubna. Na srečo sta se dva avstrijska Juda, brez katerih ne bi bilo današnjega Salzburškega festivala, izognila pogubljenju. Hugo von Hofmannsthal je umrl že leta 1929, zato ni doživel priključitve Avstrije nacistični Nemčiji. Max Reinhardt pa je leta 1937 še pravočasno emigriral v ZDA in tam leta 1943 umrl.
Velika gledališka stavba (Grosses Festspielhaus), ki je delno nameščena v hribu Mönschberg, je bila dograjena leta 1960. V gledališču je vsega skupaj 2179 sedišč. Foto:© Salzburger Festspiele/Luigi Caputo
Ideja za Salzburški festival ima za sabo dolgo zgodovino. Domnevajo, da je bila prva opera, izvedena severno od Alp, postavljena prav v Salzburgu. Mesto s širšo okolico je bilo stoletja posebna država, ki je bila kot kneževina v lasti salzburškega nadškofa. Zahvaljujoč nahajališčem soli in drugim naravnim bogastvom so tukajšnji cerkveni dostojanstveniki živeli v razkošju. V »Rimu severno od Alp« so zgradili marsikaj, od veličastnih cerkva do velikanske salzburške trdnjave. Veliko so vlagali tudi v glasbo in gledališče. Pri tem so se ob številnih cerkvenih in svetovnih predstavah zabavali tudi navadni ljudje.
Leta 1842 so v Salzburgu odkrili velik spomenik Wolfgangu Amadeusu Mozartu. Od takrat naprej so v mestu razmišljali o stalnem Mozartovemu glasbenemu festivalu. Prav v Salzburgu so leta 1877, 35 let po ustanovitvi, izven svojega mesta igrali Dunajski filharmoniki. Dirigent Hans Richter je leta 1887 javno izrazil idejo, da bi moral v Salzburgu vsako leto potekati Mozartov festival (po vzoru Wagnerjevega festivala v nemškem Bayreuthu).
Kljub temu je moralo miniti še skoraj pol stoletja, da se je ideja uresničila, pa še to zahvaljujoč pobudi z Dunaja. Na prehodu iz 19. v 20. stoletje je močno naraslo prebivalstvo avstro-ogrske prestolnice, ki je bila zibka novih umetniških gibanj. Letos mineva natanko sto let, odkar je bilo na pobudo nekaterih meščanov Salzburga na Dunaju ustanovljeno združenje Salzburger Festspielhaus-Gemeide. Kot cilj so si zastavili postavitev posebne gledališke zgradbe za Salzburški festival. Pobudi sta se takrat pridružila tudi vplivni književnik Hermann Bahr in znani gledališki režiser Max Reinhardt.
Panoramski razgled na Trg pred katedralo (Domplatz), med izvedbo Slehernika leta 2015. Foto:© Tourismus Salzburg GmbH/Günter Breitegger
Reinhardt je leta 1893 prav v Salzburgu začel igralsko kariero. Leta 1918 je kupil tamkajšnji dvorec Leopoldskron. Nedolgo zatem, leta 1919, je Hugo von Hofmannsthal napisal program Salzburškega festivala. Čeprav se je Avstrija medtem iz druge največje evropske države spremenila v majhno, politično nepomembno državo, pa je še imela moč za krepke ustvarjalne impulze v znanosti in kulturi.
Salzburški festival se je rodil 22. avgusta 1920. Na trgu pred salzburško katedralo (Domplatz) so izvedli Hofmannsthalovega Slehernika, katerega praizvedba je bila uprizorjena leta 1911 v berlinskem Cirkus Schumann. Prve verzije te moralizirajoče drame so iz srednjega veka, zgodba pa govori o brezvestnem bogatašu, ki ga nenadoma obišče smrt in ga pripelje do spoznanja pravih človeških vrednot.
Režiser prvega salzburškega Slehernika je bil Reinhardt in je celotno mesto preoblikoval v festivalsko prizorišče. Reinhard in Hofmannsthal sta imela trg pred katedralo za najbolj naraven kraj za to predstavo, saj povezuje srednji vek, barok, cerkev, pokopališče, menihe, glasbenike, svetnike in grešnike. Imeti eno od dveh vlog v Sleherniku med Salzburškim festivalom velja že desetletja za veliko čast. Ti vlogi veljata, poleg »Ifflandovega prstana«, za enega največjih dosežkov za igralca in igralko z nemškega govornega območja.
Poleg Reinhardta in Hofmannsthala so se v prvih letih festivala angažirali tudi slavni skladatelj in dirigent Richard Strauss, direktor dunajske Dvorne opere Franz Schalk in mednarodno znani scenograf Alfred Roller. Na pobudo dirigenta in skladatelja Bernharda Paumgartnerja so od leta 1921, poleg Slehernika, začeli prirejati tudi koncerte, od leta 1922 naprej pa še štiri opere W. A. Mozarta kakor tudi gledališke predstave Calderona de la Barce, Moliè ra in druge. Festival je iz leta v leto v vsakem pogledu rasel.
V glasbenem delu so v 20. letih poleg Mozarta začeli izvajati Beethovnovega Fidelia , nato pa še dela Richarda Straussa, Glucka, Webra, Wagnerja, Verdija, Donizettija, Pergolesija … Na programu so bile tudi operete, kot je Netopir Johanna Straussa mlajšega. Ker pa je bilo Salzburško deželno gledališče premajhno za izvajanje oper, je arhitekt Clemens Holzmeister za festival projektiral posebno gledališko zgradbo. Festspielhaus je prvo občinstvo sprejela leta 1926. Danes je to Hiša za Mozarta (Haus für Mozart) oziroma Malo festivalsko gledališče (Kleines Festspielhaus), saj je bilo vmes zgrajeno Veliko festivalsko gledališče (Grosses Festspielhaus).
Umetniki mednarodnega kalibra, ki jih je pripeljal Reinhardt, kakor tudi daljnosežna vizija ustanoviteljev festivala so festivalu hitro pridobili velik ugled. Salzburg je poleti postal svetovna atrakcija, »podobna olimpijskim igram umetnosti«, je zapisal Stefan Zweig v avtobiografskem delu Včerajšnji svet: spomini Evropejca.
Že od začetka ima Salzburški festival dve značilnosti. Prva je ta, da se je profil festivala oblikoval na podlagi vizij sodelujočih režiserjev in dirigentov. V obdobju med svetovnima vojnama je bil to v gledališkem delu Max Reinhardt, v glasbenem delu pa lahko omenimo obdobje Bruna Walterja in zatem Artura Toscaninija. Druga značilnost so nastopajoče zvezde, ki na festival pritegnejo zvesto publiko.
Po vojni, leta 1945, ko je bila Avstrija pod okupacijo štirih zavezniških sil, je bil Salzburški festival ponovno oživljen. Sprva je imel sicer omejen program, a je znova dosegel in tudi presegel nekdanjo mednarodno slavo. V drugi polovici 20. stoletja sta bila desetletja glasbena voditelja Karl Böhm in Herbert von Karajan. Zanimivo je, da sta tako Böhm kot Karajan umrla v Salzburgu med vajo za Salzburški festival.
V gledališkem delu je ostal v spominu Gerard Mortier, ki je bil med letoma 1990 in 2001 intendant festivala. Mortier je dal znova večjo težo govornemu gledališču in je festival odprl za nove gledališke smernice. Za njim je bil v obdobju 2005–2006 direktor gledališkega dela tudi Martin Kušej.
Dunajski Burgtheater, ki je največje govorno gledališče nemškega jezika in eno največjih v Evropi, zelo tesno sodeluje s Salzburškim festivalom, nam je povedala Karin Bergmann, generalna direktorica Burgtheatra, s katero smo se pogovarjali na Dunaju. »V zadnjih letih izvajamo generalke tukaj na Dunaju, sledi premiera v Salzburgu, nato pa se predstava uvrsti na repertoar Burgtheatra. Letošnja koprodukcija Burgtheatra in Salzburškega festivala je Pinterjeva Zabava za rojstni dan.«
V upravi priznavajo, da je v zgodovini festivala vrsta razdvojenosti in zlomov, pa tudi kontinuitete. Najbolj očitna je razdvojenost med »tradicijo« in »modernostjo«. Sodobni zgodovinar Georg Kreis, ki preučuje zgodovino Salzburškega festivala, ugotavlja, da se je ta situiral kot »protimoderni proizvod moderne«. Prevladuje antagonizem med otrplim meščanstvom in progresivnostjo, prav tako pa med nacionalnim, konservativnim katolicizmom in na novo prebujenim kozmopolitizmom.
Razdvojenost med tradicijo in moderno se vidi tudi v razpravah in kritikah, ki vsako leto spremljajo festival.
Salzburški festival ni po naključju v tem mestu. Reinhardt in Hofmannsthal sta modro ugotovila, da mora biti tovrstni festival izven velemesta, njegova lokacija pa romarski kraj, v katerem je gledališče zatočišče pred vsakdanjim stresom. »Prave proslave s srcem ne zmoremo praznovati v velemestu,« je leta 1935 izjavil Max Reinhardt.
Letos se festival začenja 21. julija, končuje pa 30. avgusta.
