Tiskane izdaje
Nova Gorica, Primorska in Slovenija so se sredi septembra z žalostjo poslovile od klenega Primorca in velikega Slovenca. Bil je zelo uspešen župan Nove Gorice, zvezni poslanec nekdanje skupne države, gospodarstvenik in nosilec kulturnega gibanja Primorska poje. Napisal je nekaj knjig z globokim sporočilom sedanji Sloveniji, kako je mali človek slovenskega in slovanskega življa na najbolj zahodnem delu Evrope z nečloveškimi napori preživel ter ohranil materni jezik in svojo rodno zemljo.
Fant je prišel v nižjo gimnazijo v Bovcu iz Breginja, kjer je pred tem že pri štirinajstih letih pomagal pri sekanju in spravilu lesa. Nekaj let starejši in zrelejši je bil vzor sošolcem, tako v nižji kot višji gimnaziji v Idriji. Ob uspešnem študiju je pustil sledi tudi v študentskem gibanju ljubljanske univerze.
Po končanem študiju je v Novi Gorici vneto deloval za razvoj mesta in regije. V času njegovega županovanja (1969−1974) je Nova Gorica napredovala s 34. na 4. mesto med slovenskimi občinami. Ob uspešnem gospodarstvu je bila zgrajena bolnišnica v Šempetru, vzpostavljen nov vodovodni sistem, postavljene osnove komunalne ureditve, napredovalo je gledališče, organizirana je bila teritorialna obramba, izboljšalo se je čezmejno sodelovanje itd.
Bil je podpornik Kavčičevih reform in prednostne gradnje avtoceste zahod−vzhod. Kot vidni poslanec jugoslovanskega parlamenta je vodil odbora za zunanje zadeve in obrambo. Bil je velik nasprotnik razraščajoče se birokracije in političnega klečeplazništva. Šimac je imel talent, vizijo in organizacijske sposobnosti, ki so presegale goriško regijo in narekovale spremembe v Sloveniji in Jugoslaviji.
Zato so se povprečneži in podpovprečneži »železne dobe« sedemdesetih let zbrali in mu polomili politična krila. Umaknil se je v gospodarstvo in vodil več podjetij. V tem času je ustanovil in dolgo vodil Vseslovensko združenje agrarnih skupnosti Slovenije, postal je in dobra tri desetletja ostal nosilec velikega kulturnega gibanja Primorska poje. Pri tem ne gre le za ohranitev partizanskih pesmi iz NOB, obeležje vstaje Primorcev proti fašističnemu potujčevanju, ohranitev slovenskega jezika, kulturnega izročila in zemlje.
Gre tudi za prenos tega gibanja na vso Slovenijo (več kot dvesto zborov z več kot štiri tisoč pevci), za ohranjanje narodnostne identitete in jezika v Sloveniji in zamejstvu; gre tudi za pomembno sporočilo slovenskemu narodu v sedanjem času globalizacije, ko vsak mesec umreta dva jezika malih narodov. Bil je dolgoletni predsednik in kasneje častni predsednik Zveze primorskih pevskih zborov, predsednik Zveze kulturnih društev Slovenije itd.
V zadnjem desetletju je Šimac napisal nekaj knjig (Kako se je začelo na Soči 1915 in končalo 1918, Legenda o sveti Heleni in sveti Marjeti, Brginci), ki niso značilno zgodovinske niti leposlovne, ampak izvirno človeške. V njih je zapustil Slovencem pomembno sporočilo, kako se s pripadnostjo, srčnostjo, pokončnostjo, uporom in znanjem brani in ohranja slovenski jezik, kulturo, domačo zemljo, identiteto in razvoj naroda. To je še kako pomembno v današnjem času, ko globalni kapital najbolj ogroža prav obstoj majhnih držav in narodov.
Rudi je bil družinski človek. Bil je dober oče in mož družine s tremi otroki, vedno odprte za prijatelje. Najpogosteje smo se srečevali kar na njegovem prijaznem domu ali v krogu njegove širše družine.
Ko bodo kronisti, zgodovinarji, novinarji in drugi brskali po njegovi zapuščini, ne bodo mogli mimo dejstva, da je bil Rudi Šimac klen Primorec in velik Slovenec današnjega časa. Največ življenjske moči je usmeril v razvoj Nove Gorice in goriške regije, ohranitev in utrditev identitete slovenskega naroda, maternega jezika in slovenske zemlje. Rudi, naj ti bo lahka rodna goriška zemlja!
