Tiskane izdaje
Svetovni glasbeni fenomen so Perpetuum Jazzile, vokalna skupina, ki je nase opozorila s posnetkom priredbe pesmi Africa skupine Toto na youtubu. Boštjan Usenik, manager in pevec pri Perpetuum Jazzile, pravi, da imajo na tujem različne vrste partnerjev.
»Najbolj razvejeno omrežje partnerjev imamo v Nemčiji, s katerimi nastopamo na trgih Nemčije, Švice in Avstrije, torej na nemško govorečih trgih, ki jih v pretežni meri 'pokrivajo' tudi enotni mediji (televizije, radii, internetni portali).
Po izpostavljenosti naše skupine na youtubu se je pred nekaj leti na nas obrnil zelo pomembnen zabaviščni odvetnik iz Hamburga, ki je po uskladitvi skupnih interesov skupaj s partnerjem ustanovil agencijo, ta pa je nato k sodelovanju pritegnila tudi promotorja, menedžment za turneje in nemško založbo.«
Manj razvejeno, a globlje partnerstvo, imajo oblikovano v ZDA, kjer z zabaviščnim odvetnikom iz Nashvilla sodelujejo v smislu mednarodne promocije skupine, pravic, stikov s tujimi mediji, založbami, sklepanja zahtevnejših poslov in pogodb. Na drugih trgih pa projektno poslujejo z lokalnimi agencijami in promotorji.
Japonska, zakaj pa ne?
Zanimiv je tudi uspeh slovenske glasbe na Japonskem, kjer je skupina Happy Ol'McWeasel (igrajo keltski punk) izdala album, raper N'Toko je imel tam že nekaj klubskih turnej, najbolj uspešno pa je sodelovanje slovenskega glasbenika in producenta Raaya z japonskimi glasbeniki in producenti prek slovenskega založnika Akin.
Med njimi je tudi Shusui Kosugi, ustanovni član japonske skupine Canna, ki v Sloveniji nabira glasbene ideje in jih prodaja na Japonskem predvsem fantovskim skupinam. Ta hip je na Japonskem velika uspešnica Yume Wo Dakishimete, ki je nastala v sodelovanju z Raayem in jo je popularna skupina Jonny's West v prvem tednu prodala v več kot 110.000 izvodih.
Raay je tudi soavtor pesmi Round and Round, s katero se je letos Tinkara Kovač predstavljala Slovenijo na izboru pesmi Evrovizije. Uspešnost naših predstavnikov na tem festivalu niha in prinaša različne izkušnje nastopajočim. A Kovačeva ima precejšnje mednarodne izkušnje, saj je v Italiji izdala že dva albuma Enigma in O-Range.
Prvi je bil izdan za območje Furlanije - Julijske krajine, kjer je pela v slovenščini, angleščini, italijanščini in furlanščini. »Ključna je bila Italijanka, ki me je opazila na enem od koncertov v Milanu, in je hotela z menoj podpisati pogodbo, tako da smo album O-Range izdali še v mednarodni različici predvsem v Italiji, kjer sem imela še promocijske koncerte. Sicer pa zdaj pripravljam svoj italijanski album, ki nastaja v okviru posebnega projekta mednarodnih glasbenikov, povezanih tudi z Italijo,« pojasni Kovačeva.
Slovenščina ni ovira
Slovenski glasbeniki imajo precej različne izkušnje s tujimi trgi, tako recimo saksofonist Vasko Atanasovski v različnih kombinacijah redno nastopa v tujini, posebej pa je uspešen njegov trio, ki je že imel tri turneji po klubih na Kitajskem. Večino vabil prejme od ljudi, ki jih je spoznal na koncertih, pravi, tako je tudi z argentinsko turnejo, kjer bo trio imel v začetku novembra osem koncertov v različnih mestih.
Na Kitajskem in v Argentini, pa tudi Braziliji, Urugvaju, Avstraliji, Novi Zelandiji, Pakistanu ter ZDA, kjer so kot edina slovenska skupina kar dvakrat nastopili v znamenitem klubu CBGB, so koncertirali tudi Orleki. S svojimi polkami in rockom ter petjem v slovenščini zlahka presegajo jezikovne ovire, kajti glasba je tisto, kar pritegne.
Podobno izkušnjo ima tudi skupina Manouche, ki je pred enim mesecem gostovala na harmonikarskem festivalu Le Grand Soufflet v Franciji. S svojim electro swingom, veseljaškim pristopom in petjem v slovenščini so bili tako atraktivni, da so imeli med udeleženci tega festivala največ nastopov.
Trboveljska punk skupina Red Five Point Star ima občasno redne turneje po Južni Afriki, Katarina Juvančič in Dejan Lapanje veliko koncertirata v tujini, še posebej po Škotskem. Zanimiva je tudi mednarodna pot skupine Siddharta, ki je hotela pred leti osvojiti nemško tržišče s pesmimi v angleščini, a jim ni uspelo, zato pa postajajo vse bolj popularni na Poljskem, kjer pojejo v slovenščini.
Poljaki so dali na internet vse njihove pesmi v fonetičnem zapisu, nekdo pa je prevedel skladbo Samo edini v poljščino, jo poslal članom skupine skupaj s posnetkom izgovarjave, tako da so se ti odločili in jo pred kratkim posneli tudi v poljskem jeziku.
Kaj pa Balkan?
Zanimivo je, da se za slovensko popularno glasbo ni prav velikega zanimanja na območju nekdanje Jugoslavije, kjer brez težav lahko nastopajo le Peter Lovšin s Pankrti ter Vlado Kreslin in Zoran Predin. Zadnja sta v hrvaščini izdala albuma, vsi pa imajo svoje občinstvo še iz časa Jugoslavije.
Edini mlajši glasbenik je Magnifico, ki se je po prekinjeni pogodbi z založbo Piranha obrnil na Balkan, tam pa je s filmsko-televizijskim orkestrskim delom Montevideo Bog te video postal velika glasbena zvezda.
Izvoz slovenske glasbe ni misija »nemogoče«, je misija »mogoče«, ki zahteva predanost glasbenikov, organizirano nastopanje v tujini, predvsem pa različne oblike izvozih finančnih stimulacij. Slovenija ima dovolj kakovostne glasbe za izvoz in dovolj predanih glasbenikov, ki to že počnejo po svojih zmožnostih.
Zakaj je Skandinavcem uspelo?
V svetovnih razmerah je primerljivo obravnavati velik fenomen uspešnega izvoza finske glasbe, še posebej heavy metala. Država načrtno spodbuja tak izvoz in predsednik vlade govori o pomenu izvoza heavy metala za narodno gospodarstvo. Poleg državnih spodbud so se tudi glasbene založbe združile v združenje za izvoz finske glasbe.
Tudi pri njihovih sosedih Švedih je bila skupina Abba nekaj časa večji izvoznik kot pa avtomobilsko podjetje Volvo. Posledica uspešnega izvoza skandinavske glasbe je tudi zaradi učinkovitega promocijskega dela, ki ga opravijo glasbenoinformativni centri v teh državah.
