Tiskane izdaje
Če pride skladatelj do devetih simfonij, tako kot Beethoven, Mahler, Bruckner ali Šostakovič, je zgodovina njegova. A ker je takih skladateljev tako malo, si vsakdo lahko zastavi vprašanje, kaj ta številka v resnici pomeni.
Gewandhaus prihaja k nam kot eden največjih in najstarejših evropskih simfoničnih orkestrov, vodi ga Italijan Riccardo Chailly.
Dvakrat bo ponudil Deveto simfonijo dveh glasbenih velikanov, danes Gustava Mahlerja.
Mahlerjeva Deveta je njegova najbolj monumentalna simfonija, čeprav je ostala v globoki senci poprejšnje, Osme, ki je bila s krstno izvedbo v razstaviščni dvorani v Münchnu največji simfonični dogodek v zgodovini; zbrala je namreč 1031 izvajalcev, dirigiral pa jo je sam Gustav Mahler.
Deveta se zdi odgovor na drugačna občutja; v New Yorku so mu leta 1907 zdravniki svetovali počitek in zdravljenje, a se je očitno že zavedal svojega konca in dejstva, da je kot umetnik postal večen ter da ga kot skladatelja že izvajajo po Evropi (Pariz, Amsterdam, Rim, München, Praga, Dunaj ...).
Deveta se najbolj navezuje na Sedmo simfonijo, prav tako zelo težko, prvič izvedeno v Pragi šele septembra 1908, čeprav je nastajala že v letih 1904 in 1905.
Nesrečna deveta
Deveta je imela najmanj sreče, ker je bila prvič izvedena že po Mahlerjevi smrti. Tako kot za Pesem o zemlji, simfonijo za tenor in mezzosopran (1908), si je za njeno izvedbo najbolj prizadeval slavni Bruno Walter, Mahlerjev asistent dirigent. Sedmo in Osmo simfonijo je še lahko dirigiral Mahler, vse zatem pa je pripadalo, tudi kot globoka duhovna naveza, spoštovanje ter podrobno poznavanje simfonične materije, Walterju kot formiranemu glasbeniku, ki je počasi postajal legenda.
Na voljo je imel Dunajske filharmonike, ki so si z Mahlerjem tlakovali pot v zgodovino s sočasnostjo izvajanja novih del, kar pomeni, da so znali biti sodobni, če so le ocenili, da izvajajo pomembna dela. V oklepaju povedano, na taka dela čakajo tudi danes, a jih ni od nikoder. Simon Rattle mi je lani v Ljubljani mimogrede dejal, kako si želijo novih odličnih del (ki bi jih radi krstili)!
Deveta je nastajala leta 1909, s poudarkom ali dokončevanju simfonije avgusta in septembra, ko je Mahler imel na voljo več sklenjenega časa. Do prve izvedbe so pretekla še tri leta; Walter jo je dirigiral 26. junija 1912. Obsega štiri stavke: Andante comodo, Im Tempo eines gemächlichen Ländlers, Rondo – Burleske (Allegro assai. Sehr trotzig) in Adagio (Sehr langsam und noch zurückhaltend).
Nekateri muzikologi razlagajo, da se Deveta simfonija začne, kjer se je končala Pesem o zemlji; z najdaljšim stavkom, ki nadaljuje poprejšnji najdaljši, zadnji stavek. Tako kot se zadnje besede ewig, ewig (večen) iz Pesmi o zemlji navezujejo na začetek Devete.
Morda od tu oznaka, da gre v simfoniji za nekakšno Mahlerjevo samoanalizo smrti, ki se nadaljuje v prvem in edinem v celoti zapisanem stavku Desete simfonije; dirigent Anton Nanut je v pogovoru ob podelitvi Prešernove nagrade opozoril ravno na ta stavek, češ da je vrh Mahlerjevega simfonizma; to je čista groza, lahko bi dodali njegova predsmrtna.
Po grozi ni možno ničesar več napisati, ker padaš v brezno smrti, kar vedo samo tisti, ki so leteli v brezna ali z gora, a o tem kajpada niso poročali, Mahler pa je to občutil. Takih akordov v svetovnem simfonizmu ni več.
Wagner kot navdih
V Deveti so leitmotivi po Wagnerjevem principu; Mahler je bayreuthskega skladatelja neizmerno cenil, a je že po prvem (od petih obiskov festivala v dvorani na Zelenem griču), leta 1883, zapisal: »Ko sem, ne da bi bil sposoben izreči eno samo besedo, zapuščal gledališče, sem se zavedal, da se mi je razodelo nekaj velikega in žalostnega, kar bom nedotakljivo nosil v sebi vse življenje!«
Poleg velikega stoji žalost. Je Mahler že pisal o sebi kot tragiku, medtem ko tragike pri Wagnerju v takem osebnem smislu ni čutil? Je v Parsifalu, ki ga je kot prvega videl, spoznal Wagnerjev dvom o veri in Bogu, tako kot se je o tem spraševal sam?
Ne Wagner ne Mahler nista bila sposobna napisati Creda in unum Deum! Wagner je v Bayreuthu ob pripravah na svetovno premiero Nibelunškega prstana leta 1876 pred izvajalci na vajah jokal od ponosa in sreče, zbolel od vsega dobrega, ko je dokončno spoznal, da mu je projekt uspel, za Mahlerja pa biografi ugotavljajo, da je bil resnično srečen le ob izvedbi svoje Osme simfonije.
V Deveti je filozofija, vprašanja morale, etike, obstoja in poti človeštva, avstro-ogrske propadajoče politične in gospodarske, tudi kulturne srednjeevropske veličine, osebni poraz pri ženi in po umrli hčerki, vse, kar se da zapisati še pred ali istočasno v luči tedanje aktualne dunajske, lahko bi rekli celo modne psihoanalize (Mahler je bil pri Freudu in se mu zaupal, zlasti menda glede odnosa z Almo in njenimi moškimi, takrat Walterja Gropiusa).
Iskanje gotovosti v sebi in bivanjske identitete naj bi bilo v Deveti izvedeno in zapisano tako, da tega ne boste mogli najti, ker vsega tega v Mahlerjevi biti in psihi ni več moglo biti. Njegovo potovanje je bilo končano, pot pa se, kot je zapisal v svojem romanu Kraljevska pot André Malraux, ni mogla več začenjati.
