Tiskane izdaje
Glasbene kvote, to je delež obvezno predvajane slovenske glasbe na radijskih in televizijskih postajah v Sloveniji, občasno razburijo javnost. Nedavno je Slovenska demokratska stranka predlagala njihovo povečanje, a jim ni uspelo priti niti do parlamentarne razprave. Glasbeniki so do tematike večinoma – ravnodušni.
V 86. členu zakona o medijih je med drugim zapisano, da mora biti delež slovenske glasbe oziroma glasbene produkcije slovenskih ustvarjalcev in poustvarjalcev najmanj 20 odstotkov dnevno predvajane glasbe radijskega in televizijskega programa.
Za vsak program Radiotelevizije Slovenija je delež najmanj 40 odstotkov, za radijske in televizijske programe posebnega pomena pa najmanj 25 odstotkov. To ne velja za radijske postaje s programom, namenjenim manjšini. Čeprav v zakonu jasno piše, da mora biti slovenska glasba predvajana dnevno, in ne nočno, jo po večini predvajajo prav takrat, pa še to nabor skorajda istih, praviloma starejših pesmi.
Na ministrstvu za kulturo zagovarjajo obvezno predvajanje slovenske glasbe, katere osnovni namen je zaščita, promocija in ohranjanje slovenske kulturne in jezikovne identitete. Prepričani so, da je pozitiven učinek tega zakonskega predpisa v tem, da je slovenska glasba predvajana na radijskih in televizijskih postajah v najmanj 20-odstotnem deležu glede na vso predvajano glasbo, na nekaterih radiih pa je ta delež še večji.
Večjih kršitev na tem področju ministrstvo ni zaznalo, zato menijo, da je bil osnovni namen tega ukrepa dosežen. Hkrati priznavajo, da so bili nekateri primeri zlorab predvsem v nočnih terminih, kar ni bil namen tega ukrepa.
Po mnenju ministrstva je obvezno predvajanje slovenske glasbe opazno vplivalo na produkcijo v smislu večje prisotnosti različnih novih, mladih avtorjev in izvajalcev v okviru nekaterih natečajev in festivalov. Lahko govorimo o sistemskih premikih, povečanje na račun obveznih kvot je morda eden od kamenčkov v tem mozaiku. Zato bi bilo povečanje kvot zaželeno, vendar ne na račun kakovosti, so povedali na ministrstvu za kulturo.
Glasbene kvote so premalo
Podatki, ki jih zbira Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije (IPF), kažejo, da je novejše domače glasbe vse manj, saj število prvih objavljenih domačih fonogramov iz leta v leto pada. Pri IPF so naklonjeni krepitvi ustvarjalnosti domačih ustvarjalcev in poslušanju kakovostne domače glasbe. Zato tudi ustvarjajo bazo slovenske diskografije in so za potrebe delitve zbranega denarja v nekaj letih ustvarili najbolj podrobno in popolno zbirko vsega, kar je bilo v Sloveniji posneto v zadnjih petdesetih letih.
»Seveda ne nasprotujemo glasbenim kvotam, vendar te niso dovolj. Pomembno je, da v Sloveniji ustvarimo razmere za spodbujanje domače ustvarjalnosti, saj si poleg količine domače glasbe vsi želimo poslušati tudi kakovostno glasbo,« je povedal direktor Gregor Štibernik.
Osnovna dejavnost združenja Sazas, ki ščiti avtorje glasbenih del, je izdajanje dovoljenj v imenu domačih in tujih avtorjev oziroma imetnikov pravic na glasbenih delih uporabnikom za javno predvajanje glasbe na ozemlju Republike Slovenije, ne glede na avtorjevo nacionalnost ali poreklo, zato se niso opredelili do vprašanja kvot slovenske glasbe. »Vprašanje kvot slovenske glasbe ne vpliva na delovanje Sazasa in je predvsem politično vprašanje, ki ga je vsekakor treba smiselno urediti za dobrobit slovenskega ustvarjanja in širšega družbenega konteksta,« je pojasnil vlogo Sazasa pravnik Blaž Rant.
Obe organizaciji prek posebnih skladov namenjata del zbranega denarja za neposredno financiranje glasbene dejavnosti, vendar je Sazasov sklad močno okrnjen zaradi nestrinjanja urada za intelektualno lastnino z njegovim načinom oblikovanja.
Kje so glasbeni uredniki
Slovenski glasbeniki, s katerimi smo se pogovarjali, menijo, da kvote ne vplivajo na njihove dohodke ali njihovo ustvarjanje. Večinoma so se zavzeli za to, da bi kompetentni glasbeni uredniki strokovno in odgovorno opravili svoje delo in v tem primeru ne bi potrebovali glasbenih kvot. »Menim, da kvote niso bistvene, ampak je bistveno glasbeno uredništvo dobrega okusa, ki ni povsem odvisno od glasbene industrije, ta je že davno izgubila dober okus,« je pojasnil glasbenik Vasko Atanasovski.
Čedalje pogosteje je slišati, da ravno odsotnost glasbenih urednikov, predvsem na komercialnih radijskih in televizijskih postajah, velikokrat razkriva zvočno podobo teh medijev, ki ne kaže kakovosti in pestrosti slovenske glasbene produkcije. Tako meni tudi pevka Brina Vogelnik. »Lepo, da se neguje slovenska glasba, vendar ne za ceno poslušanja le banalne pop glasbe. Mislim, da bi bilo dobro povečati kvoto neangleške glasbe. Po mojem je lahko glasbena kvota neki minimum. Predloga za dvig kvote ne podpiram.«
Kantavtorica Katarina Juvančič meni, da tudi če bi bila kvota 40- ali celo 70-odstotna, 90 odstotkov domačih radijskih in televizijskih postaj ne bi vključilo v svoje sezname predvajanja glavnine sodobnega alternativnega, jazzovskega, kantavtorskega, šansonjerskega, eksperimentalnega in drugega snovanja, ki bi poslušalcem in poslušalkam odpiralo obzorja.
Glede povišanja kvot je glasbenikom večinoma vseeno, saj, kot je povedala etnopevka Uršula Ramoveš, »naše glasbe na bolj 'komercialnih' radijskih in televizijskih postajah nikoli ne bodo predvajali«. Rocker Matevž Šalehar - Hamo pa je dejal, da so kvote skoraj nujne. »Če izhajamo iz povpraševanja, so za nekatere previsoke, za nekatere pa prenizke ... Zame bodo vedno prenizke. Sicer pa je znotraj 20 odstotkov, v katerih tekmujem s kar številno slovensko četico konkurentov, težko govoriti o velikih dobičkih. Načeloma vse, kar dobim, vložim v nove projekte in tako skrbim, da bo moja glasba lahko še naprej kakovostna.«
Slovenske pesmi
Leo Oblak, lastnik mreže radijskih komercialnih postaj, nasprotuje obveznemu predvajanju slovenske glasbe, ker »prisila doseže ravno nasprotno«. Po njegovem je sedanja kvota previsoka za radie, ki predvajajo glasbo za mlade do 35 let. Mladi so že od šestdesetih let prejšnjega stoletja radi poslušali tujo glasbo, občinstvo nad petdeset let pa vedno raje posluša domače izvajalce. Prepričan je, da je vsaka obvezna kvota previsoka, ker pomeni prisilo in je hkrati potuha ustvarjalcem, da lahko ustvarijo karkoli.
Kritike pogosto letijo predvsem na sezname pesmi komercialnih radiev, saj recimo na neki postaji v enem letu predvajajo le 1200 različnih pesmi, medtem ko jih na Valu 202 predvajajo kar 32.000. »Radio S predvaja samo slovenske pesmi, Radio Antena ima več nove glasbe, Radio Maxi ima več hrvaških pesmi, ker je to všeč poslušalcem v Pomurju. Radio je v službi poslušalcev. Časi, ko smo lahko prek medijev ljudem vsiljevali ideje in glasbo, so minili,« je pojasnil Oblak.
Mimogrede: na Radiu S so ponudili slovenskim glasbenikom možnost mesečnega plačila po deset evrov, da bi en teden na leto vsaki dve uri predvajali njihovo glasbo. Na Radiu 1 pa naj bi se slovenski glasbeni producent z evrovizijskimi izkušnjami dogovoril, da bo del avtorstva pripisal kar tamkajšnjim urednikom; tako predvajajo že petnajst koprodukcijskih pesmi.
