Tiskane izdaje
Za prototip slovenskega glasbenega festivala, ki traja več dni in si je zanj treba vzeti čas, velja Rock Otočec, ki vsako leto ob začetku poletnih počitnic zarohni na jasi ob gradu Otočec in je bil prvi take vrste. Najbolj uveljavljen je Metal Camp v Tolminu, na katerega roma občinstvo iz celega sveta.
Redno na poletnih odrih
Nekateri slovenski glasbeniki in glasbenice imajo do festivalov soroden odnos, svoje stališče so izdelali tudi v turistični naravi festivalskega dneva in noči. Alen Steržaj, basist skupine Big Foot Mama, pravi, da njihova skupina že leta redno nastopa po slovenskih rock festivalih, od Rock Otočca, Švica, Schengenfesta, Gore Rocka, Klumpanja, Polanskih dnevov do Lenta in drugih. Vsako leto imajo približno enako število nastopov.
Podobno je tudi s skupino Orlek. »Vsako leto kar pogosto nastopamo na različnih festivalih. Imamo približno enako število tovrstnih nastopov, kakšen več, kakšen manj,« pravi Vlado Poredoš, pevec skupine Orlek. Tinkara Kovač ima večino nastopov prav na poletnih festivalih. »Letos imam več takih koncertov in tudi nasploh več nastopam kot lani. Najbrž predvsem zato, ker izdajam nov album Rastemo in se po radijskih postajah vrti moj novi singel Senca.«
Nekateri imajo že tradicionalne poletne nastope. Eden teh je, denimo, Vlado Kreslin, ki v okviru Festivala Ljubljana vsako leto nastopi v Križankah. Sicer pa pravi, da so in še bodo letos poleti z Malimi bogovi in Beltinško bando nastopili na Rock Otočcu, Lentu, Švic festivalu, festivalu Slovenjgraško poletje, na Okarini na Bledu in še kje.
Festivalski predsodki
Nekateri glasbeniki in občinstvo do festivalskih nastopov gojijo predsodke, češ da so manj vredni in bolj zabavljaško usmerjeni od samostojnih koncertov. Vendar se redni gostje festivalov s tem ne strinjajo. Alen Steržaj poudarja: »Big Foot Mama vsak koncert jemlje enako, ne glede na to, ali gre za samostojni nastop ali v okviru festivala. Tudi po odzivu občinstva ni čutiti bistvenih razlik, najbrž zato, ker smo ponavadi tako ali tako glavne zvezde. Problem je pregovorna majhnost slovenskega tržišča, zelo malo je dobrih velikih bendov, tako da festivali na vsaki dve leti kolobarijo z istimi nastopajočimi.«
Poredoš v zvezi s tovrstnim koncertiranjem opaža veliko živčnosti pred nastopom, ker je izredno malo časa za tonsko vajo, več skupin se menjava na odru in je nasploh malo časa za pripravo na koncert. »Občinstvo je nestrpno, ker ne razume, zakaj še ne začnemo špila, zato s seboj vozimo tonskega mojstra, da vsaj za silo pokrpa zvok. Gre predvsem za zabavo in da se ljudi zvabi na plan.«
Zabava in pripadnost
Tinkara Kovač meni, da je funkcija poletnih festivalov predvsem v tem, da z različnimi oblikami hranijo potrebo po zabavi. »Festivali dajejo občutek pripadnosti določenim verskim, socialnim in geografskim skupinam. Modernejši so fokusirani na kulturne in etnične tematike in so namenjeni predvsem izobraževanju obiskovalcev o določeni tradiciji. V preteklosti so bili festivali namenjeni izročilu iz roda v rod in so pospeševali in vrednotili pojem družine in prijateljstva.«
Po njenem festivali v Sloveniji tudi danes združujejo vse to in so ključnega pomena za povezovanje med ljudmi in negovanje načina bivanja. »Interakcija med akterji festivala, domačini in tujci, je izredno pomembna in konstruktivna za razvoj zdravega jedra bivanja tukaj in zdaj. In zaradi vsega naštetega vedno z velikim veseljem vstopim v te zgodbe,« dodaja.
Posebna časovnost
Vlado Kreslin podobno ne vidi razlike med obema vrstama nastopov, »festivalski so morda bolj 'odprti': zaigraš več take muzike, ki lahko pritegne občinstvo. Zatežiš bolj na lastnih koncertih. Kakor koli, 'šparamo' se ne na nobenem.«
Občinstvo v času krize
Steržaj opaža vse večjo razliko med poletnim festivalom, kjer obiskovalci plačajo vstopnino, in tistimi, na katere je vstop prost.
Tinkara Kovač izpostavlja, da lahko festivali, ki ne zaračunavajo vstopnine, stroške pokrijejo s spremljevalno gostinsko dejavnostjo. »Če to ni mogoče ali ni v kontekstu festivala, se še vedno da zaračunati vstopnino.« Po njenem vstopnine povečini niso visoke, a ljudje kljub temu neradi odštejejo denar. »Prevečkrat se zgodi, da se obiskovalci pritožujejo nad, recimo, desetimi evri vstopnine, ki gre za program, medtem ko jih 'spijejo in pojejo' tudi desetkrat več. Hrana in pijača sta seveda osnovni življenjski potrebi, toda še lepše je, če kdaj odmerimo kak kovanec za vsebine, zgodbe in vse, čemur pravimo duhovna hrana.«
Poletni festivali in različne festivalske noči so običajno zastonj, na prostem, in v tem se razlikujejo od »zaprtih« koncertov izvajalcev, ki si jih še lahko privoščijo. So torej odlična priložnost za mlade skupine, pa tudi za ostale, da prodrejo do občinstva, ki se (njihovih) koncertov praviloma ne udeležuje. Včasih so to tudi veselice po meri estetskih in ostalih kriterijev lokalnih županov, pripomni Vlado Kreslin.
Honorarji
Honorarji za festivalski nastop v glavnem ostajajo skrivnost, so pa zanimiva razmerja med tovrstnimi in samostojnimi koncerti. Povečini se naši sogovorniki strinjajo, da ni bistvene razlike med obema tipoma nastopov. Pri Orlekih je honorar odvisen od časa nastopa in proračuna festivala. Tinkara Kovač pravi, da so v osnovi festivalski nastopi nekoliko bolje plačani. Kreslin pa pravi, da so honorarji taki, kot jih postaviš. »Če ceno postaviš oziroma zastaviš previsoko, manj nastopaš in obratno.«
Omenjeni izvajalci so povečini obredli vse znane festivale. K temu Tinkara Kovač dodaja: »Prepričana sem, da je še kje kak zanimiv in kakovosten festival in da se bo v prihodnosti rodil še kak nov in bom najbrž tam. Pod odrom ali na njem, sploh ni pomembno. Pomembno je, da bom tam.«
