Tiskane izdaje
Magnifico (Robert Pešut) in Schatzi (Aleksander Pešut) sta brata, ki skupaj z drugimi glasbenimi sodelavci gradita impozantno palačo znanih zvokov in večnih melodij – Magnificovo diskografijo. Izbor iz te bogate zakladnice zvočnih slogov bodo v ponedeljek, 25. decembra, zvečer ponudili občinstvu v razprodani dvorani Stožice. Z bratoma smo se pogovarjali o njunem sodelovanju.
Vaše umetniško ime me vedno spomni na dalmatinskega ljubimca ostarelih nemških turistk. Zakaj ste ga izbrali?
Schatzi: (Smeh.) Ravno zaradi tega, kar ste povedali! (Smeh.) Zgodba izvira iz nemških porničev, vzgib pa je isti. Ime mi je Aleksander, prej so me klicali Aco ali Aci. Od sošolca oče je presnemaval porniče in smo jih gledali. Ker so bili nemški, so tam vedno govorili schatzi to, schatzi tisto. Sprva so me v šali tako imenovali, potem pa se me je ime prijelo.
Kako je delovati v bratovi senci? Ste brat iz ozadja in sokrivi za njegov uspeh?
Schatzi: Sem brat in stric iz ozadja, njegov duhovno starejši brat. Sicer pa tega ne vidim tako. Vzgojili so naju, da če je kdo v družini uspešen, je to uspeh vseh. Moj položaj je pogosto bolj udoben od njegovega, ker je on bolj izpostavljen in mora velikokrat početi stvari, ki jih meni ni treba.
Sicer pa je to šovbiznis, na odru sem od prvega razreda osnovne šole. Takoj ko se je dalo kaj početi na odru, sem bil zraven. Ali smo plesali, ali sem pel, kasneje pa sem že igral na inštrumente.
Slišal sem, da vas je on poslal v glasbeno šolo, da bo vsaj en glasbenik v družini. Je to res?
Schatzi: Ja, to se mu je zdelo zelo fino. Res je tudi, da sem hotel v glasbeno šolo, da me je to zanimalo. Učil sem se klarinet, vendar sem imel kratke prste in sem moral najprej dve leti igrati blok flavto. Ko sem končno dobil v roke klarinet, me je precej nerviral. Zdaj ga sicer znam igrati, a bolj zaradi Magnificove želje. Meni so bili vedno všeč bobni.
Bobni so od malega moja strast. Ko sem prvič videl mali boben in udaril po njem, je bil to začetek življenjske ljubezni. Verjetno sem bil takrat star pet let. Večinoma sem samouk, sem pa šel na nekaj lekcij k Ratku Divjaku. Pa kolega bobnar Ivo Rimc mi je veliko pomagal, ko je igral v moji skupini Schatzi projekt. Všeč mi je bil njegov slog in sem z njim pogosto imel 'težke debate' o bobnarskih temah, kako se usesti, katere palčke izbrati, katere opne in činele so v redu.
Moram omeniti tudi velikega vzornika, pokojnega Pavleta Ristića, ki je igral v številnih slovenskih rockovskih zasedbah, pa tudi pri Magnificu.
V Magnificovi ekipi ste več kot le tolkalist. Kaj vse počnete?
Schatzi: Miksam veliko stvari, snemam in delam vse, kar je povezano s produkcijo. Trudim se, da bi imel le eno vlogo, vendar vedno ne gre. Ko smo snemali z orkestrom, sem zelo užival, ker smo imeli v Beogradu na voljo velik studio in smo imeli zvočnega tehnika. Res sem bil le producent in komandiral, kar se mi je zdelo krasno.
Sicer pa danes produkcija deluje drugače. Ko dobiš naročilo za glasbo, vsi pričakujejo, da boš izpisal note, posnel, produciral in zmiksal, ampak to te vrže v stanje shizofrenije. To so z razlogom ločeni poklici.
Če upoštevamo še Magnificovo ženo in vas, je Magnifico družinski glasbeni projekt?
Schatzi: Je družinski posel, kar je postal nepričakovano. Zdaj tudi že moj nečak, se pravi Magnificov sin, kaže veliko zanimanje za glasbo. Oder je droga. Eni potrebujejo skok s padalom, jaz grem pa na oder, saj sprosti neverjetno veliko adrenalina.
Koliko sorodstvene vezi vplivajo na glasbeno-poslovne odločitve?
Schatzi: Kaj pa vem. Po eni strani razumem Magnifica. Včasih imam občutek, da ga skušam preveč razumeti, oziroma predvidevam, kaj bo dejal, kaj bo naredil in kako se bo premislil. Pa sem ugotovil, da se moram malo zadržati. Če hočeš biti odgovoren producent, moraš pustiti izvajalcu, avtorju, da po svoje zablodi, kot jaz temu rečem.
Če sam delam skladbe ali produkcijo in je vse odvisno bolj od mene, sem avtoritativen brez kančka demokracije. Če je nekaj v redu, je v redu, če ni, ni, o tem se ne glasuje. Čeprav imam včasih občutek, da je njegova odločitev napačna, ali glede vsebine pesmi ali aranžmaja, mu moram pač pustiti, da se on odloči. Pri glasbi je dobro, če se en odloča.
Se pogosto spreta?
Schatzi: Seveda, kar naprej. Oba sva precej trmasta. V naši družini smo pač glasni in hitro začnemo vpiti. Gotovo navzven zveni bolj grozno, kot je v resnici, ko lajava drug na drugega. To vzameva kot del delovnega procesa. Sem pač mlajši brat in on to težko pogoltne, tudi če imam prav. No, tako vsaj predvidevam, mogoče si vse le domišljam. (Smeh.) Starejši bratje imajo ta odnos, kaj boš ti meni pamet solil, saj sem ti jaz plenice menjal. (Smeh.)
Magnifico in Schazti - strašna brata.
Že nekaj let zapored za božič pripravite večji koncert v Ljubljani. Zakaj ste se tako odločili?
Magnifico: V bistvu se nisem tako odločil. To je bila ideja, ki se je začela v Mariboru s pokojnim Smiljanom Krežetom pred osmimi leti. Njemu se je to zdela dobra fora, da smo enkrat to naredili v Festivalni dvorani na Lentu. Nato je dejal, da bomo naslednje leto ponovili. Pa sem ga vprašal, zakaj bi to ponovil, pa je dejal, da je ravno v tem fora. Ugotovil sem, da ljudje v Sloveniji radi vedo, da bo čez eno leto ob istem času z istim izvajalcem koncert.
Vsi v moji ekipi vedo, da se vsako leto upiram in rečem, da je pa zdaj dovolj, da je tokrat bilo zadnjič.
Očitno neuspešno ...
Magnifico: Res je ... So pač dobra povabila. Potem smo iz Maribora te koncerte prenesli v Ljubljano v Cvetličarno, kjer so bili nekaj let zapored. Nikoli pa teh koncertov nisem organiziral jaz. Vedno se je našel nekdo, ki je prišel s tako ponudbo. Nato smo imeli božični koncert v okviru Kurzschluss festivala, jaz pa v resnici že dolgo nisem imel solističnega koncerta in avtorske plošče. Zato se mi je zdelo, da je čas, da naredim svoj solistični koncert, ne v okviru festivala. Glede na to, da sta izšli tako avtorska plošča kot zbirka uspešnic, je to bil logičen korak.
Tokrat ste se odločili narediti največjega doslej.
Magnifico: Ljudje, ki organizirajo koncerte, so imeli občutek, da bi lahko to naredili, čeprav še nikoli nisem prodal 13.000 vstopnic. Prodal sem jih po 5000, še enkrat toliko je pa velika razlika. Tako da ne vem, kaj je bilo vmes, da se je zgodil tak preskok. Mislim, da je dvorana Stožice postala prizorišče, ki so ga ljudje vzljubili, kamor radi hodijo na koncerte. Mi pa se bomo kolikor je mogoče potrudili, da bo ozvočenje perfektno.
Kakšen je vaš odnos do božiča, tako katoliškega kot pravoslavnega?
Magnifico: Sem gnostični ateist. To je še nekako najbližja definicija. Spoštujem te praznike, to so dnevi, ko se ljudje nekoliko več družijo. Načeloma pa se mi vse skupaj zdi čedalje bolj podobno histeriji, kot neko zapovedano julijsko počitnikovanje na morju, kjer množica ljudi ob istem času rine proti istemu cilju. To me nekoliko odbija.
Vsi vztrajno ponavljajo, da je to predvsem družinski praznik, kaj pa vi pravite o tem?
Magnifico: To verjetno velja za ljudi, ki so zelo veliko v službi. To so dnevi, ko jim ni treba v službo in pač obtičijo z družino. Si pa gotovo vzamejo čas, da so z družino in da še kam zavijejo.
Od začetka novembra nas povsod napadajo božične pesmi, da nam je že vsem slabo od te čarobnosti. Kako se vi spopadate s tem?
Magnifico: Živim v svojem vzporednem svetu, ta evforični prednovoletni moment mi je antipatičen. Izogibam se mu na aikido ... na en tak svoj ... način.
Kot je dejal Bruce Lee ...
Magnifico: ... bodi kot voda, moj prijatelj, bodi kot voda.
Vas je kdaj mikalo, da bi napisali svojo božično pesem? Doslej je največji približek vaša pesem In ko enkrat bom umrl s precej kontroverznim sporočilom, kateremu je skorajda bliže prvi november.
Magnifico: Ne. Mislim, da se veže predvsem na to, da sva grešila na sveto noč. Ta moment se mi je zdel nekako čaroben. To je moja klasična božična pesem, bolj klasične res ne bi znal narediti. Dajem od sebe kolikor lahko, ampak to je včasih zelo malo.
Imate občutek, da ste zdaj na vrhuncu kariere? Za vami so odličen album, krasen dokumentarec in naročilo za novo filmsko glasbo.
Magnifico: Mnogi mi pravijo, da sem na vrhuncu, nič nimam proti temu. Vendar ko si na vrhu, se mi zdi, da moraš iti nekam dol. O tem nisem nikoli razmišljal tako, kdaj sem na vrhuncu ali kdaj nisem ... meni je dovolj, da pijem svoje pivo, kadim svoje čike in hodim svojo pot.
