Tiskane izdaje
Tango Pasión ali kot smo videli projecirano na platnu na odru Tango compás je napolnil Poletno gledališče v Križankah. Glasbeniki so v zadnjem času končno »pogruntali«, kaj se splača, kaj je najboljši predmet njihovega šou biznisa ta hip.
O argentinskem tangu pred petnajstimi, dvajsetimi leti pri nas ni vedel tako rekoč nihče nič. Pravzaprav smo mi najbolj tipični primer papagajščine, kopiranja, prenašanja drugih identitet v naš prostor z zamudo... pa najsi se spomnimo Jožeta Privška in njegovega privzgojenega in k nam prenešenega kalifornijskega jazzorkestrskega stila (s »potomci« do danes), prek Ota Pestnerja, New Swing kvarteta in njihovih črnskih duhovnih pesmi, pa do sedaj Uroša Perića in njegovega Ray charlesovskega oponašanja, kar bomo sicer še slišali v Križankah 29. avgusta. Gre za mentaliteto lokalnega ali provincialnega šou biznisa, ki je značilna za neavtonomne kulture in umetnike brez svoje identitete.
Ni bil slučaj, da je od vseh argentinskih in francoskih tangov najbolj zazvenel balkanski (ne sicer tango, ampak makedonski sedemosminski ritmi...). Stefan Milenković se je med svojim bivanjem v ZDA nalezel ameriške mentalitete, v kateri je biznis na prvem mestu, šou biznis značilen za nekaj, kar naj bi slišalo na ime Art, pa ne sliši, potem pa lahko le še miksaš do onemoglosti in do minutaže, ki je za občinstvo še znosna ali sprejemljiva. Še prej posnameš ploščo in jo po koncertu prodajaš.
Milenković je z odra v nagovoru občinstvu omenil strast, hobi, posel in interes. Potem je celo povabil avditorij, naj se mu kdo pridruži na odru, da bo z njim skupaj zaplesal tango. Seveda se ni javil nihče, kar pa je Milenković pokomentiral, kot da ni nikogar, ki bi zmogel tak pogum (tudi sam ga ne bi imel, če bi bil na našem mestu). Torej so bile ali smo bili v Križankah same reve in strahopetci!
Milenković seveda ni vedel, da smo bili v istem prostoru in v enakem številu pred kratkim priče veliko bolj avtentičnemu nastopu Maríe Pagés s svojim flamenkom. Milenković pa je hkrati dovolj star in izkušen, da bi lahko vedel, da je eno znanje, drugo pa identiteta in iskrenost, izhajanje iz sebe in svoje duše.
Milenkoviću kot klasičnemu violinistu tango pravzaprav kaj malo »paše«; zna igrati, to že, kot tudi harmonikar Marko Hatlak, čeprav je pripomba nanj manjša, ker je bil njegov diapazon igranja že pred tem širši, a seveda ni kakšne argentinske identitete niti v njem. Potem najdeš še kontrabasista, povprečnega glasbenika Luko Hermana Gaiserja in precej boljšega pianista, improvizatorja ter skladatelja Marka Črnčeca.
Da pa ne bi bilo v avditorju preveč dolgčas, povabiš še plesni par (Blaž Bertoncelj, Andreja Podlogar z domnevno prezentacijo pravega argentinskega tanga, s poudarkom na ženski plezalni tehniki na stegnih in hrbtu moškega) in seveda pevko (Ana Bezjak) in stvar ne more drugače kot »uspeti.«
Šou mora teči dalje, je menda eden najbolj priljubljenih stavkov, ko hočeš reči, kako je nekaj hkrati slabo in dobro, navidez uspešno, v resnici pa lažnivo, ker je pač plonkanje in rabutanje na tujem zeljniku, simulacija in kopiranje za domače potrebe. Za nas je vse dobro, je temeljno sporočilo Tango Pasióna. Ko se bodo naši glasbeniki napasionirali, se bodo drugič še malo nabalkanizirali, a bo to vsaj bližje njihovi identiteti!
