Borghesia - Ugriz je toliko bolj močan

Borghesia je znamenita ljubljanska elektronska alter rock zasedba, ki je nastala leta 1982 iz multimedijske skupine FV 112/15. Po dolgem premoru se je spet zbrala, jedro zasedbe pa sta še vedno Dario Seraval (vokal) in Aldo Ivančič (programiranje, elektronika, bobni). Na prvem samostojnem­ ljubljanskem koncertu bo zasedba zvečer v Kinu Šiška predstavila povratniški album And Man Created God.

Desetletje premora Borhesii kot da ni preveč skrhalo zobovja. Mogoče kak zob manjka, je pa zato ugriz toliko bolj močan. Seraval in Ivančič sta tokratno zasedbo učvrstila z Ireno Tomažin (vokal), Jeleno Rusjan (baskitara, vokal) in Andražem Mazijem (kitara). To je tudi zasedba, ki je poleg gostov sodelovala pri snemanju povratniškega albuma, ki prinaša devet novih pesmi. Gostje, ki so vsak po svoje dodali nekaj k celoviti zvočni podobi albuma, so med drugimi Herbert Marcuse, Slavoj Žižek, Aphra Tesla, Boštjan Gombač, Chris Eckman in palestinski študentje iz Gaze.

Politika, družbena gibanja, erotika

Ko sta pred leti začela delovati pod imenom Borghesia, so bile osnovne teme njunega ustvarjalnega zanimanja politika, družbena gibanja in erotika. Vmes je bilo veliko sprememb, te teme pa še vedno ostajajo aktualne. Aldo Ivančič pravi, da očitno pač živimo v taki družbi. »Ne le da so vedno aktualne, temveč so celo vedno bolj aktualne. To je tragedija tega časa, namesto da bi vse šlo na bolje, gre na slabše. Kot umetnik se čutim dolžnega reagirati na take družbene pojave.«

Poleg kreativnega jedra je zasedba ves čas imela še druge glasbenike. »Tako smo na Novem rocku nastopili še z Janijem Hacetom pa Borutom Kržišnikom. Kasneje smo začeli sodelovati z Zemiro Alajbegović in Nevenom Kordo. Zdaj pa smo sestavili zasedbo in igramo vse v živo, tako kot na začetku, le da takrat nismo tako nastopali. Imeli smo ekipo, ki je začela razpadati, in potem narediš nekaj s tistim, kar pač imaš,« je smeje se pojasnil Dario Seraval. Takrat se je tudi pojavila elektronika, ki jima je bila všeč in sta jo veliko uporabljala. »Takrat smo prakticirali 'naredi sam' punkersko ideologijo. Ustvarjali smo mimo korporacijskega načina razmišljanja in delovanja. S tem je prišla tudi drugačna estetika, stran od glavnih glasbenih tokov,« je povedal Ivančič.

Oboževalca Buldožerjev z Brecljem, skupine September in Korni grupe pravita, da je novi val prinesel svežo energijo. Glede na to, da smo vsi del globalnega svetovnega dogajanja, se Borghesia kot umetniška zasedba odziva na te dogodke. Tako takrat kot zdaj. Slovenska in jugoslovanska novovalna glasbena scena je bila res zelo močna in ustvarjalna v svetovnem merilu, pravi Ivančič. Seraval pa meni, da je to bilo obdobje, ko je lahko vsak delal glasbo in ta ni bila privilegij akademskih glasbenikov. Sicer pa je rock'n'roll oziroma pop glasba vedno bila ljudska glasba. To je punk še poenostavil in dodal novo energijo.

O pomenu srčnosti v glasbi Ivančič pravi, da je bil jazz sprva strastna underground plesna črnska glasba. Ko so ga začeli učiti na akademijah, podobno se je zgodilo tudi z rockom in celo rapom, ki ju poučujejo na nekaterih šolah, je izgubil ta ulični pridih in se ga je oprijela akademska zatohlost. Odsotnost »street viba« omrtviči glasbo, saj je njen sestavni element. Tako dobimo bogate glasbenike ali pa tehnično dovršene glasbenike brez pravih idej, dodaja.

»Vsega smo se lotevali intuitivno«

V osemdesetih letih je bila Borghesia poleg skupine Laibach zasedba, ki je imela največ izvoznih možnosti. Laibach je to izkoristil, Borghesia pa se je počasi razšla. »Ni bilo več energije, vsaj z moje strani ne. Potem je Aldo nekaj časa sam delal z drugimi sodelavci. Takrat je ustvaril zasedbo Bast in se lotil še drugih projektov,« je povedal Seraval. Ivančič je dodal, da se mu zdijo »Laibach in NSK vrhunski umetniški dogodek v Sloveniji, ki je močno odmeval v tujini. V Borghesii nismo nikoli razmišljali, da moramo uspeti. Vsega smo se lotevali intuitivno. Delali smo to, kar nas je zabavalo. In uživali privilegij, da smo to lahko s kom delili. Da bi nam uspelo v tujini in doma, smo bili preveč underground.«

Vmes Borghesie kot da ni bilo, glasba pa je še vedno bila poslušana. »Največje zadovoljstvo v življenju glasbenika je, da po tridesetih letih večina te glasbe deluje brezčasno. Ko naredi glasbo, ki je čez nekaj let še vedno relevantna.«

Nov album, ki je izšel pri ameriški založbi Metropolis Records, je s skladbami, kot so We Don't Believe You, C'est La Guerre, My Life is My Message, Kaufen Macht Frei – Buy Baby Buy, Profit, Power and Lies, Too Much is Not Enough in drugimi, ustvaril zvočno ozadje in refleksijo globalnega protestniškega gibanja. Seraval pravi, da je to »naše videnje in naš protest, kakor smo ga znali ubesediti in uglasbiti«. Uporniška drža je tako ali tako stalnica njihovega ustvarjanja in brez tega ­Borghesie sploh ni.

»Na novem albumu smo tudi glasbeno izbirali žanre, ki so nam všeč in izvirajo iz ljudskega, uličnega ustvarjanja, od rock'n'rolla, rapa, reggaeja, bluesa. To so glasbeni vzorci, ki izvirajo iz deprivilegiranih okolij,« je dodal Ivančič.