Tiskane izdaje
Ljubljana – Ponoči je v 85. letu starosti umrl Prešernov nagrajenec in eden vodilnih slovenskih dirigentov, maestro Anton Nanut. Ustvaril je izjemno mednarodno kariero, med slovenskimi dirigenti je vodil največje število orkestrov, prek dvesto, ob tem pa sodeloval tudi z izjemnim številom solistov.
Poslovil se je edini slovenski dirigent, ki je vodil in posnel vse Mahlerjeve simfonije, dirigent, ki je vodil najmanj 116 orkestrov, kolikor so jih našteli do izida monografije Z glasbo v duši – Anton Nanut, s katero so ga počastili ob osemdesetletnici, in dirigent, ki je sodeloval tudi z največjimi svetovnimi solisti.
Gostoval je po vsem svetu in za svoj angažma prejel več kot dvajset domačih ter tujih nagrad, doma leta 2011 tudi Prešernovo za življenjsko delo.
Nanut se je rodil leta 1932 v Kanalu ob Soči, dirigiranje študiral na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je bil kasneje profesor tudi sam, kariero dirigenta pa je izoblikoval v treh etapah.
Začel je kot stalni dirigent Mestnega orkestra Dubrovnik, ki ga je vodil sedemnajst let, med letoma 1975 in 1980 nadaljeval kot vodilni dirigent orkestra Slovenske filharmonije, tretjo in najdaljšo postaja na njegovi dirigentski poti je bilo vodenje Simfoničnega orkestra RTV Slovenija med letoma 1981 in 1998.
Velja za dirigenta, ki je krstil nepregledno število novih slovenskih del; bil je ustanovitelj in umetniški vodja Kogojevih dnevov, festivala sodobne glasbe v Kanalu, ki se je uveljavil ravno kot prizorišče številnih praizvedb slovenskih del.
Izjemen dirigentski opus
Število njegovih sodelovanj z glasbeniki je izjemno. V omenjeni monografiji so ob 116 orkestrih, s katerimi je sodeloval, našteli še 170 pianistov, 98 violinistov, nekaj sto drugih solistov, 190 pevcev in 34 pevskih zborov. Med njimi so bili izjemni talenti, kot so David Ojstrah, Sergej Krilov, Uto Ughi, Stefan Milenković, Bruno Leonardo Gelber ali Barry Douglas.
V pogovoru za Delo, ki ga je z maestrom ob njegovem prejemu Prešernove nagrade leta 2011 pripravil Marijan Zlobec, se je strinjal z mnenjem, da se dirigent rodi, ne pa postane.
»Dirigent mora imeti vodstveno moč. Pustimo ob strani teoretsko znanje, stilsko poznavanje del, instrumentov. Pomembneje je, kako njegova vodstvena komponenta psihološko vpliva na orkester, koliko lahko osebnostno vpliva na veliki ansambel,« je povedal.
»Tudi če je stoodstotno tehnično dirigentsko pripravljen, to še ne pomeni, da bo znal ansambel voditi in na glasbenike vplivati tako, da bodo interpretacijo nadgradili sami s svojim igranjem. Če dirigent tega v sebi nima, če ni rojen za to, ne bo uspešen.«
Ko je tedaj v Cankarjevem domu prejel nagrado, slavnostnega govora za nastop na najbolj zaželenem odru v času kulturnega praznika ni pripravil. Spregovoril je z glasbo. Ko je pristopil, da bi nagrado prevzel, je naredil nekaj korakov več in zavesa, ki je dotlej zakrivala Simfonike RTV Slovenija, se je dvignila. Nato je s svojimi glasbeniki prisotnim naklonil vzneseno uverturo k operi Ruslan in Ljudmila Mihaila Glinke, pogost dodatek na koncertih simfonikov po svetu, in požel huronski aplavz.
Za njegovo glasbeno pot je bila sicer najbolj zaslužna oseba, ki je bila nedvomno najbolj zaslužna tudi za to, da je, seveda kot rojen dirigent, sploh prišel na svet. »Mama Marija je bila najpomembnejša spodbuda! Bila je večni zaljubljenec v glasbo. Do zadnjega dneva je igrala klavir in prekrasno pela!,« je povedal. Ko je končal srednjo glasbeno šolo, so mu sicer ponudili, da bi postal direktor glasbene šole v Tolminu, pri odločanju za študij glasbe pa je bila vendarle odločilna njegova mama.
»Če je partitura v glavi, gredo roke same od sebe!«
»Dirigiranje ni taktiranje. Dobrega glasbenika lahko naučim dirigiranja, a ne bo dirigent,« je mnogo kasneje sam povedal kot dirigent z dolgo kilometrino profesorja na ljubljanski Akademiji za glasbo, kjer je poučeval dirigiranje in pri tem študentom citiral dirigenta sira Johna Barbirollija, ki ga je nekoč želel za svojega asistenta: »Če je partitura v glavi, gredo roke same od sebe!«
Od študentov je pričakoval, da so najprej zaigrali partituro na pamet na klavirju, potem pa brez partiture pred sabo dirigirali »na suho«. Uveljavil se je tudi kot podpornik drugih, ne le dirigentskih mladih talentov, denimo flavtistke Irene Grafenauer. In kot veliki promotor slovenske glasbe na tujih odrih ter spodbujevalec nastajanja novih slovenskih glasbenih del. Na Kogojevih dnevi je bilo več kot 400 praizvedb slovenskih del.
Kot omenjeno, je bil zaljubljenec v Mahlerja in edini, ki je dirigiral vse njegove simfonije, kot enega vrhuncev njegovega dela pa izpostavljajo njegovo dirigiranje Črnih mask Marija Kogoja, katerega glasbo je predstavljal tudi na tujem. Denimo v Rimu ob imenovanju Franca Rodeta za kardinala in tudi drugod v Italiji. Japoncem je predstavil glasbo Slavka Osterca, Simfonio appassioniato Zvonimirja Cigliča pa celo v moskovskem Kremlju.
Izoblikoval je izjemen mednaroden opus, za katerega – kot je v zapisu ob izidu omenjene monografije, v kateri je bil natančno opisan, zapisal Zlobec – v Sloveniji nismo niti vedeli. Sam je imel raje svoj umetniški in ustvarjalni mir, saj se je zavedal, da se vsak koncert začenja znova in da se moraš vsakokrat izkazati, biti stoodstoten.
