Umrl je skladatelj Darijan Božič
Prejemnik Kozinove nagrade je bil med prvimi, ki je v svojih delih povezoval jazz in evropsko glasbeno tradicijo. Poslovil se je v starosti 85 let.
Odpri galerijo
Darijan Božič. FOTO: Pivk Mavric/Delo
Poslovil se je skladatelj Darijan Božič, ki mu je Društvo Slovenskih skladateljev pred tremi leti za zaokrožen skladateljski opus podelilo Kozinovo nagrado, poroča portal MMC.
Uveljavil se je kot skladatelj, ki je cenil džez simfoniko, še posebej ljubo mu je bilo ustvarjanje opernih del. Zanj je bila značilna izrazita dvotirnost: ustvarjanje bolj ali manj čiste instrumentalne glasbe in ustvarjanje, ki je razen občasne uporabe sintetičnega zvoka in vizualnega dogajanja vključevalo tudi govorno ali peto besedo.
Rodil se je leta 1933 v Slavonskem Brodu, na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa leta 1958 diplomiral pri Lucijanu Mariji Škerjancu iz kompozicije in leta 1961 pri Danilu Švari iz dirigiranja. Izpopolnjeval se je v Parizu in Londonu.
Bil je violinist orkestra Opere SNG (1953–1964) in Slovenske filharmonije (1964–1968), dirigent Opere SNG (1968–1970), umetniški vodja in upravnik Slovenske filharmonije (1970–1974). Od 1980 je bil profesor na Pedagoški akademiji ter nato na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Od leta 1995 do 1998 je bil direktor ljubljanske Opere. Upokojil se je leta 1998.
Tomaž Habe, predsednik Komisije za nagrade in priznanja Društva slovenskih skladateljev, je v utemeljitvi Kozinove nagrade Darijanu Božiču leta 2015 med drugim zapisal: »Njegovo ustvarjanje je izraženo v različnih glasbenih zvrsteh od mladinskih zborovskih kantat s simfoničnim orkestrom do zborov. Še močnejši je v svojih vokalno instrumentalnih delih z recitatorjem, solisti in orkestrom ter v operah.«
»Z džezom sem začel že v srednji glasbeni šoli, ki sem jo začel obiskovati s 16 leti, kar je bilo razmeroma zgodaj, saj so bili moji sošolci stari okoli 20 let. Džez je bil v tistih časih (uradno) prepovedana glasba, čeprav so jo igrali povsod, kjer so prirejali glasbena srečanja,« je o svojem vstopu v svet jazza ob prejemu Kozinove nagrade povedal v pogovoru za Delo.
»Na Akademiji za glasbo sva bila sošolca z Atijem Sossom, on je študiral klarinet, jaz teoretske predmete, ampak smo imeli nekaj skupnih predmetov. Spominjam se, kako mi je takrat resignirano in poln skepticizma razlagal, kaj naj mladi naredijo z džezom, ki ga zrela starejša generacija ne bo sprejela. Spodbujal sem ga in mu vlival pogum.«
»Če danes poslušam svoje stare posnetke, ugotavljam, da je to zelo ponižna glasba, ni več avantgardna,« je povedal o svojih začetkih, ki so bili avantgardni, sodobni. »Morda je za tiste čase bila in sprejeli so jo z odobravanjem. Oper nisem pisal po ustaljeni šabloni, vendar za to potrebuješ publiko. «
Uveljavil se je kot skladatelj, ki je cenil džez simfoniko, še posebej ljubo mu je bilo ustvarjanje opernih del. Zanj je bila značilna izrazita dvotirnost: ustvarjanje bolj ali manj čiste instrumentalne glasbe in ustvarjanje, ki je razen občasne uporabe sintetičnega zvoka in vizualnega dogajanja vključevalo tudi govorno ali peto besedo.
Rodil se je leta 1933 v Slavonskem Brodu, na Akademiji za glasbo v Ljubljani pa leta 1958 diplomiral pri Lucijanu Mariji Škerjancu iz kompozicije in leta 1961 pri Danilu Švari iz dirigiranja. Izpopolnjeval se je v Parizu in Londonu.
Od ljubljanske Opere do kariere profesorja
Bil je violinist orkestra Opere SNG (1953–1964) in Slovenske filharmonije (1964–1968), dirigent Opere SNG (1968–1970), umetniški vodja in upravnik Slovenske filharmonije (1970–1974). Od 1980 je bil profesor na Pedagoški akademiji ter nato na Pedagoški fakulteti v Mariboru. Od leta 1995 do 1998 je bil direktor ljubljanske Opere. Upokojil se je leta 1998.
Tomaž Habe, predsednik Komisije za nagrade in priznanja Društva slovenskih skladateljev, je v utemeljitvi Kozinove nagrade Darijanu Božiču leta 2015 med drugim zapisal: »Njegovo ustvarjanje je izraženo v različnih glasbenih zvrsteh od mladinskih zborovskih kantat s simfoničnim orkestrom do zborov. Še močnejši je v svojih vokalno instrumentalnih delih z recitatorjem, solisti in orkestrom ter v operah.«
Džez kot uradno prepovedana glasba
»Z džezom sem začel že v srednji glasbeni šoli, ki sem jo začel obiskovati s 16 leti, kar je bilo razmeroma zgodaj, saj so bili moji sošolci stari okoli 20 let. Džez je bil v tistih časih (uradno) prepovedana glasba, čeprav so jo igrali povsod, kjer so prirejali glasbena srečanja,« je o svojem vstopu v svet jazza ob prejemu Kozinove nagrade povedal v pogovoru za Delo.
»Na Akademiji za glasbo sva bila sošolca z Atijem Sossom, on je študiral klarinet, jaz teoretske predmete, ampak smo imeli nekaj skupnih predmetov. Spominjam se, kako mi je takrat resignirano in poln skepticizma razlagal, kaj naj mladi naredijo z džezom, ki ga zrela starejša generacija ne bo sprejela. Spodbujal sem ga in mu vlival pogum.«
»Če danes poslušam svoje stare posnetke, ugotavljam, da je to zelo ponižna glasba, ni več avantgardna,« je povedal o svojih začetkih, ki so bili avantgardni, sodobni. »Morda je za tiste čase bila in sprejeli so jo z odobravanjem. Oper nisem pisal po ustaljeni šabloni, vendar za to potrebuješ publiko. «
