Tiskane izdaje
Zgodilo se je pred dobrim letom dni. Z dvema avtomobiloma so se nekaj pred polnočjo peljale na svoj prvi nastop. Že po dveh levih in prav toliko desnih zavojih je prvovozečo ustavila policijska patrulja, voznica v drugem avtomobilu pa se je avtomatsko, beri prostovoljno, ustavila takoj za njo.
Policist je z baterijo posvetil najprej v prvi avto, nato še v drugega in presenečen ugotovil, da je v njem polno starejših žensk. »Kam pa kam ob tej uri?« jih je povprašal. »Na nastop!« so odgovorile v en glas. »Kakšen nastop? A ne bi morale ob tej uri že počivati?« je vrtal policist, sedem dravograjskih babic pa kot iz topa: »Mi smo vendar band. Bica band. Ne poznate? O, pa še boste slišali za nas,« so rekle, in ker niso bile na cesti ne prepočasne ne prehitre, so lahko odpeljale naprej.
Pogrešale so petje
Pri Ireni Torejevi so sedele ob kavi in klepetale. Od tega je že dve leti. Najprej dve, potem tri, nato jih je bilo že sedem, ki so rade zapele in vzele v roke katerega od Ireninih inštrumentov. Pogrešale so petje, saj je šel pevski zbor Društva invalidov Dravograd na počitnice. Kmalu so postale preglasne za Irenin blok. Cencka Škratek, bas troblja, je šla v akcijo in bandu v prostorih domačega društva invalidov poiskala primernejši prostor za vajo. Takrat se je začelo zares. Babice, povprečno stare sedemdeset let, so pod vodstvom Irene Torej na amaterski harmoniki pridno vadile in s slovensko ljudsko pesmijo kmalu razveseljevale mlado in staro.
Ker Irenino igranje ne zveni prav nič amatersko, vprašam, zakaj naziv amaterska harmonikarica. »To pa zato, ker sem samoukinja. Nisem sicer popolnoma brez glasbene izobrazbe. Že dolgo od tega, bila sem še otrok, sem opravila tritedensko glasbeno izobraževanje pri izkušenem harmonikarju na Muti. Potem sem se pa očetu zasmilila, ko sem s težko harmoniko na hrbtu težko hodila iz Vuzenice v tisti mutski klanec. Ga poznate?« je spraševala Irena Torej. Kdo ga ne bi poznal. Še z avtom gre težko v mutski breg, kaj šele peš ...
Optimizem prenašajo naprej
Skupina ima že od začetka jasne pogoje za sodelovanje v njej. To so: dober posluh in pevske sposobnosti, članica mora ljubiti in poznati slovenske narodne in ljudske pesmi, po naravi pa morajo biti vesele in optimistične ter oboje znati deliti in prenašati naprej.
Kljub strogim kriterijem nobene od članic banda niso prav dolgo nagovarjali k članstvu. Isakova Olga na primer, v bandu spremljevalni rog, je ženske videla nastopati v petek, v ponedeljek je že bila na vaji. Hildi Šmon tudi ni bilo težko uskladiti še drugih obveznosti, ki jih ima. V cerkvi sv. Vida v Dravogradu je tako pred kratkim postavila na ogled svoje ikone. V Avstrijo je šla na tečaj, ker se jih je želela naučiti risati. »Malo ljudi se jih loti, ker so kar zahtevna stvar,« prizna sogovornica, ki v skupini igra akustični tamburin, poleg tega je v njej edina stand up komedijantka. Erika Jevšnik, ritmični trobifon, pravi, da že ne morejo biti tako zelo zanič, če je nad njihovim petjem in igranjem navdušen celo njen 18-letni vnuk Žan, ki obvlada diatonično harmoniko. Kaj navdušen, ponosen je in pogosto se jim tudi sam pridruži na nastopih.
Marija Cehner, melodični rog, je skoraj vse življenje prepevala v cerkvi. Njena skrita želja je bila, da bi se naučila igrati klavir. Lani se je zato vpisala v zasebno glasbeno šolo in uspešno končala prvo leto izobraževanja. »Vsak dan vadim. Domači niti ne vedo, ali prav ali narobe, ker nihče nima posluha,« pravi Marija, ženske pa v smeh. Dobivajo se tudi, ko ne vadijo kot band. »Takrat klepetamo. O vsem, razen o politiki,« je rekla Irena Torej. Rade nastopajo. Če gredo kam blizu (vrtec ali dom starejših), se odpeljejo same, če jih pot vodi daleč (na Gorenjsko ali na Obalo), najamejo kombi.
»Ne vem, ali bi to zapisale. Mogoče pa kar bi. Za nastop nič ne računamo, rade pa vidimo, da dobimo za prevoz. Saj veste, penzije so majhne,« je znova brez dlake na jeziku Torejeva. »Pa tudi to bi lahko povedale, da še nimamo generalnega sponzorja. V tem smislu smo na razpolago,« pravijo dravograjske babice in spet planejo v smeh. »Bodimo iskrene, s sponzorji je tako: če so, so in je fajn, če jih pa ni, pa tudi nismo jezne. Prav pa je, da jim povemo, da smo zelo 'šparovne'.« Lani so dobile sponzorja za frizuro in so bile zelo zadovoljne.
Po zaslugi Olginega sina imajo vzorno urejeno spletno stran. Moderne babice, ni kaj. Nekatere med njimi že prababice. Njihovi domači pa: eni godejo, ker so vedno pogosteje zdoma, drugi so veseli, da iz kraja v kraj širijo dobro voljo in smeh. Le sekaj, sekaj smrečico, je donelo na Kopah, kjer so na srečanju invalidov nastopale pred najštevilnejšim občinstvom doslej, skoraj tritisočglavo množico. In kako je bilo? Nekoliko negotova sta bila le prihod in odhod z odra po strmih improviziranih stopnicah, a že misel na to, da imajo garderobo v priložnostni planinski zdravstveni ambulanti dravograjskega zdravnika dr. Ervina Pečnika, je takoj odgnala vse skrbi. Bo že on vedel, kako in kaj, če bo kaj narobe.
Na Gorenjskem
»No, ne vem, kako bo, ko jaz ne bom mogla več igrati harmonike ...« je navrgla Irena. »Kako, a te kaj boli?« so jo zaskrbljeno vprašale prijateljice. »Ne, ne. Nič me ne boli,« je zamahnila z roko Irena. »Potem pa je vse v najlepšem redu,« so rekle, vzele v roke inštrumente in na Irenin znak zaigrale in zapele: Kaj nam pa morejo, morejo, morejo, kaj nam pa morejo, če smo vesel' ...
