V slovenskih gorah si rad spočijem duha
Chris Eckman bo zvečer v živo predstavil nov album, ki je nastal v pandemičnem letu.
Odpri galerijo
Chris Eckman je izdal zelo osebni album o naravi. Foto Jože Suhadolnik
V okviru cikla Mala terasa sredi Ljubljane bo zvečer ob 21. uri v ljubljanskem klubu CD nastopil Ljubljančan iz Seattla, vsestranski glasbeni ustvarjalec Chris Eckman, in predstavil nov album Where the Spirit Rests (Glitterhouse Records). Posnel ga je z večinštrumentalistom Alastairjem McNeillom in kontrabasistom Žigom Golobom ter bobnarjem Blažem Celarcem. Z Eckmanom smo se pogovarjali o fotografijah, planinarjenju, slovenskih in ameriških gorah ter o zdravilni moči glasbe, ki mu je bila v oporo v pandemičnem letu.
(Smeh.) Moj prijatelj fotograf mi je pisal prek kakim letom. Dejal je, da sem precej prijazen fant, in me vprašal, zakaj ni nobenih ljudi na fotografijah. (Smeh.) V resnici, ne vem. Mogoče bi kak psihoterapevt znal kaj razvozlati.
V moji mladosti sem bil veliko v planinah. Moja družina je pogosto pohajala po planinah in gorah, tako da sem bil kot najstnik tudi neke vrste plezalec bolj skromne sorte.
O, torej imate prav dobro podlago, da postanete Slovenec.
Ja, to sem povedal že mnogim. Ta fotografija na ovitku bi lahko bila iz gorovja pacifiškega severo-zahoda, lahko bi bila iz gorovja Cascade. Je pa fotografija z Jezerskega. Zelo podobna pokrajina je.
Všeč so mi odprti prostori, planjave, širjave. V njih se lahko naša domišljija regenerira, prerodi. Ko vidim take odprte prostore, kar čutim potrebo, da jih zapolnim z zgodbami.
Slovenija je sicer majhna dežela, vendar ima prekrasno naravo, in to je tudi kraj, kjer domišljija zaživi.
Veste, da zadnjih nekaj let, še poseben pa minulo leto, se rad vračam k znanim stvarem, da si najdem sidrišče. Še posebej glede na vso norijo, s katero smo bili obdani. Tudi s temi pretiranimi in na trenutke povsem nerazumnimi proticovidnimi ukrepi, so nam nekako še najmanj omejevali dostop do narave.
Narava, še posebej pa planine, so bile vedno kraj za obnovo energije, kjer dobiš nove poglede na stvari. Letos sem naredil deset takih pohodov po gorah. Julijske Alpe sem prehodil že kmalu, ko sem se preselil sem. Zadnjih nekaj let pa se pa spet vračam k planinam.
Cabin Fever, tako izraz, kot sama pesem, sta izraz občutka, ko si zaprt. Prejšnja leta sem zelo veliko potoval, tako, da mi je sprva to pandemično leto dobro delo.
Več čas si nekako čakal, da bo prišel tisti, dan ko boš lahko v miru zadihal, ko ne bo več nervoznega dirkanja. In tako se nam je to zgodilo. Tako smo imeli smo to priložnost. Glasbeniki smo sicer ostali brez prihodka, jaz imam sicer glasbeno založbo, tako, da nisem bil v enakem položaju kot drugi. Mnogi moji prijatelji so pa ostali brez prihodkov in jih je šlo večinoma precej slabo. Ta zaustavitev pa je prinesla tudi nekaj dobrega.
Samostojnega albuma nisem naredil že dolgo let. In me je res zanimalo, kako bo izpadel. V bistvu se ga nisem niti nameraval lotiti, ker sem imel toliko drugega dela na različnih projektih.
Ko sem pa nenadoma imel veliko čas, se začel pisati te pesmi zgolj zase. Sicer vedno pravimo, da je tako, vendar je tokrat to bil nek topel varen prostor, kamor sem se lahko vračal. Čudovito glede tega albam je, da so mi mnogi pisali in ga komentirali na družbenih omrežjih. Da ga veliko poslušajo in da jim, čeprav je precej temačen, pomaga pri ponovnem, postpandemičnem zagonu njihovega življenja.
To niti ni bil moj namen. Ko sem pisal pesmi, niti nisem bil prepričan, da jih bom sploh posnel. Ko se jih je nabralo pet, pa sem sklenil, da to zveni, kot moj nov album. Zame so bile te pesmi predvsem vaja, sproščujoče in sproščeno igranje. Akordi so preprosti …
On ni kompliciral in sam se trudil enako.
Napisal sem jo marca lani in precej dobro opisuje takratno vzdušje. Želel sem …, no, premore kar nekje temačnih misli … Vendar se na koncu pesmi razkrije, da je to neke vrste pismo med dvema, ki sta bila ločena zaradi takratnih okoliščin. Vsekakor sem se pa želel otresti neke depresivnosti ob koncu sveta, saj se nisem tako počutil. Pa tudi ne bi pomagalo ne meni, ne nobenemu drugemu. Iskal sem nekaj svetlega …
Najlepša rima kdaj koli napisana, je tista od Leonarda Cohena - There is a crack, a crack in everything, that's how the light gets in … (Obstaja razpoka v vsem, tako lahko vstopi svetloba …)
Iskal sem te razpoke v tej monolitni, prenapeti situaciji.
Zagotovo. Menim, da nimam albuma, ki bi bil bolj samoterapevtske narave od tega. Saj ne, da sem skušal nek svoj psihičen del vstaviti v pesmi. Te pesmi so mi bile neko varno zatočišče. Nekako sem se vedno vračal k temu. Sicer pa so mi mnogi rekli, da so se v tem pandemičnem času vračali k znanim stvarem, kot v neko varno zatočišče. Poslušali so stare znane pesmi …
Nevrologi so preučevali možgane in ugotovili, da v možganih najdlje ostane glasba, zvok in melodija, celo dlje kot besedilo. Pesmi so prebujale ljudi iz kome in demence, kajti pesem, ki si jo intenzivno poslušal kot najstnik še vedno poznaš, melodijo in celo besedilo po 30 letih na pamet.
Snemal sem z Alastairjem McNeillom, Britancem, ki živi v Ljubljani. Prišel sem s tremi pesmimi, katerim je dodal nekaj atmosfere. Tudi ko sem nato še snemal z Žigom in Blažem, se mi je zdelo, da je to povsem dovolj. Posnetek sem nato poslušal kake tri tedne in se odločil, da dodam še nekje malenkosti. Tako sem poslal posnetke še štirim prijateljem po svetu, ki so prav tako bili doma in so hitro dodali vsak nekaj svojega.
Bo kar držalo. Želel sem povedati na preprost in iskren način, tudi če so nekoliko poetične. V večini primerov so ostale tiste besede, ki so mi najprej prišle na misel. V različnih časih imamo različne načine ustvarjanja. Včasih sem imel obilo na pol narejenih pesmi in sem trpel dve leti, da sem jih dokončal.
Te so pa nastajale povsem drugače. Nastajale so zelo hitro … Preprosto sem se snemal na telefon, medtem ko sem nekaj brenkal na kitaro in akordom dodajal besede. V večini primerov potem nisem nič kaj veliko spremenil. Veliko teh čustev je opaznih takoj na površini. Jih ni treba prav globoko iskati.
Preprosto smo imeli veliko časa. (Smeh.) Zagotovo smo preveč časa bili sami s svojimi čustvi.
Na vašem facebook profilu radi objavljate številne fotografije narave, mest, hiš in različnih prostorov brez ljudi. Bi ti uničili vzdušje?
(Smeh.) Moj prijatelj fotograf mi je pisal prek kakim letom. Dejal je, da sem precej prijazen fant, in me vprašal, zakaj ni nobenih ljudi na fotografijah. (Smeh.) V resnici, ne vem. Mogoče bi kak psihoterapevt znal kaj razvozlati.
V moji mladosti sem bil veliko v planinah. Moja družina je pogosto pohajala po planinah in gorah, tako da sem bil kot najstnik tudi neke vrste plezalec bolj skromne sorte.
O, torej imate prav dobro podlago, da postanete Slovenec.
Chris Eckman
Where the Spirit Rests
Glitterhouse Records, 2021
Chris Eckman
Where the Spirit Rests
Glitterhouse Records, 2021
Where the Spirit Rests
Glitterhouse Records, 2021
Ja, to sem povedal že mnogim. Ta fotografija na ovitku bi lahko bila iz gorovja pacifiškega severo-zahoda, lahko bi bila iz gorovja Cascade. Je pa fotografija z Jezerskega. Zelo podobna pokrajina je.
Všeč so mi odprti prostori, planjave, širjave. V njih se lahko naša domišljija regenerira, prerodi. Ko vidim take odprte prostore, kar čutim potrebo, da jih zapolnim z zgodbami.
Slovenija je sicer majhna dežela, vendar ima prekrasno naravo, in to je tudi kraj, kjer domišljija zaživi.
Objavljate veliko fotografij slovenskih gora. Ste postali pravi planinec?
Veste, da zadnjih nekaj let, še poseben pa minulo leto, se rad vračam k znanim stvarem, da si najdem sidrišče. Še posebej glede na vso norijo, s katero smo bili obdani. Tudi s temi pretiranimi in na trenutke povsem nerazumnimi proticovidnimi ukrepi, so nam nekako še najmanj omejevali dostop do narave.
Narava, še posebej pa planine, so bile vedno kraj za obnovo energije, kjer dobiš nove poglede na stvari. Letos sem naredil deset takih pohodov po gorah. Julijske Alpe sem prehodil že kmalu, ko sem se preselil sem. Zadnjih nekaj let pa se pa spet vračam k planinam.
Za ovitek in knjižico albuma ste prispevali vse fotografije. Je narava nasprotje pesmi Cabin Fever?
Cabin Fever, tako izraz, kot sama pesem, sta izraz občutka, ko si zaprt. Prejšnja leta sem zelo veliko potoval, tako, da mi je sprva to pandemično leto dobro delo.
Chris Eckman: »Všeč so mi odprti prostori, planjave, širjave. V njih se lahko naša domišljija regenerira, prerodi. Ko vidim take odprte prostore, kar čutim potrebo, da jih zapolnim z zgodbami.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Niste edini glasbenik, ki mi je to povedal …
Več čas si nekako čakal, da bo prišel tisti, dan ko boš lahko v miru zadihal, ko ne bo več nervoznega dirkanja. In tako se nam je to zgodilo. Tako smo imeli smo to priložnost. Glasbeniki smo sicer ostali brez prihodka, jaz imam sicer glasbeno založbo, tako, da nisem bil v enakem položaju kot drugi. Mnogi moji prijatelji so pa ostali brez prihodkov in jih je šlo večinoma precej slabo. Ta zaustavitev pa je prinesla tudi nekaj dobrega.
Vaš novi album je »koronski« izdelek. Ste imeli dovolj časa zase?
Samostojnega albuma nisem naredil že dolgo let. In me je res zanimalo, kako bo izpadel. V bistvu se ga nisem niti nameraval lotiti, ker sem imel toliko drugega dela na različnih projektih.
Ko sem pa nenadoma imel veliko čas, se začel pisati te pesmi zgolj zase. Sicer vedno pravimo, da je tako, vendar je tokrat to bil nek topel varen prostor, kamor sem se lahko vračal. Čudovito glede tega albam je, da so mi mnogi pisali in ga komentirali na družbenih omrežjih. Da ga veliko poslušajo in da jim, čeprav je precej temačen, pomaga pri ponovnem, postpandemičnem zagonu njihovega življenja.
To niti ni bil moj namen. Ko sem pisal pesmi, niti nisem bil prepričan, da jih bom sploh posnel. Ko se jih je nabralo pet, pa sem sklenil, da to zveni, kot moj nov album. Zame so bile te pesmi predvsem vaja, sproščujoče in sproščeno igranje. Akordi so preprosti …
Podobno kot pri Johnnyju Cashu …
On ni kompliciral in sam se trudil enako.
Chris Eckman: »V moji mladosti sem bil veliko v planinah. Moja družina je pogosto pohajala po planinah in gorah, tako da sem bil kot najstnik tudi neke vrste plezalec bolj skromne sorte.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Album odpira pesem Early Snow, hladna pesem o mrzlih čustvih in samoti.
Napisal sem jo marca lani in precej dobro opisuje takratno vzdušje. Želel sem …, no, premore kar nekje temačnih misli … Vendar se na koncu pesmi razkrije, da je to neke vrste pismo med dvema, ki sta bila ločena zaradi takratnih okoliščin. Vsekakor sem se pa želel otresti neke depresivnosti ob koncu sveta, saj se nisem tako počutil. Pa tudi ne bi pomagalo ne meni, ne nobenemu drugemu. Iskal sem nekaj svetlega …
Najlepša rima kdaj koli napisana, je tista od Leonarda Cohena - There is a crack, a crack in everything, that's how the light gets in … (Obstaja razpoka v vsem, tako lahko vstopi svetloba …)
Iskal sem te razpoke v tej monolitni, prenapeti situaciji.
Cel album je v počasnem, melanholičnem ritmu, bolj temačen, kot svetel. Je bilo ustvarjanje pesmi, neka vrsta terapija za vas v tem pandemičnem letu?
Zagotovo. Menim, da nimam albuma, ki bi bil bolj samoterapevtske narave od tega. Saj ne, da sem skušal nek svoj psihičen del vstaviti v pesmi. Te pesmi so mi bile neko varno zatočišče. Nekako sem se vedno vračal k temu. Sicer pa so mi mnogi rekli, da so se v tem pandemičnem času vračali k znanim stvarem, kot v neko varno zatočišče. Poslušali so stare znane pesmi …
Nevrologi so preučevali možgane in ugotovili, da v možganih najdlje ostane glasba, zvok in melodija, celo dlje kot besedilo. Pesmi so prebujale ljudi iz kome in demence, kajti pesem, ki si jo intenzivno poslušal kot najstnik še vedno poznaš, melodijo in celo besedilo po 30 letih na pamet.
Album je zelo diskreten, saj ste se držali načela – manj je več. Dodali ste zgolj nekaj inštrumentov.
Snemal sem z Alastairjem McNeillom, Britancem, ki živi v Ljubljani. Prišel sem s tremi pesmimi, katerim je dodal nekaj atmosfere. Tudi ko sem nato še snemal z Žigom in Blažem, se mi je zdelo, da je to povsem dovolj. Posnetek sem nato poslušal kake tri tedne in se odločil, da dodam še nekje malenkosti. Tako sem poslal posnetke še štirim prijateljem po svetu, ki so prav tako bili doma in so hitro dodali vsak nekaj svojega.
Chris Eckman: »Slovenija je sicer majhna dežela, vendar ima prekrasno naravo, in to je tudi kraj, kjer domišljija zaživi.« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Zdi se mi, da je to vaš najbolj oseben album doslej, poln kratkih zgodb, bolj lirične kot epske narave.
Bo kar držalo. Želel sem povedati na preprost in iskren način, tudi če so nekoliko poetične. V večini primerov so ostale tiste besede, ki so mi najprej prišle na misel. V različnih časih imamo različne načine ustvarjanja. Včasih sem imel obilo na pol narejenih pesmi in sem trpel dve leti, da sem jih dokončal.
Te so pa nastajale povsem drugače. Nastajale so zelo hitro … Preprosto sem se snemal na telefon, medtem ko sem nekaj brenkal na kitaro in akordom dodajal besede. V večini primerov potem nisem nič kaj veliko spremenil. Veliko teh čustev je opaznih takoj na površini. Jih ni treba prav globoko iskati.
Preprosto smo imeli veliko časa. (Smeh.) Zagotovo smo preveč časa bili sami s svojimi čustvi.
