Tiskane izdaje
In to poplavo balkanskih ritmov in melodij je Atanasovski suvereno izvedel ob podpori svojih dveh glasbenih sodrugov, s katerima sicer diha kot enovita glasbena gmota, znana pod imenom Vasko Atanasovski trio. Oba prav tako izvrstna inštrumentalista, kitarist Dejan Lapanja in tolkalist Marjan Stanić, sta izvedbeno enakovredna zvočna sestavina glasbe, ki jo piše in izvaja Atanasovski. Melem je album z obilico atraktivnih gostov, vseh pa žal Atanasovski ni mogel povabiti na sinočnji koncert.
Dva pa sta le prišla in obarvala nekaj pesmi z albuma, in sicer beograjski pianist Vasil Hadžimanov in italijanski virtuoz na harmoniki Simone Zanchini.
Mednarodno vse bolj uveljavljen jazzovski pianist Vasil Hadžimanov prihaja iz glasbene družine, saj je njegov oče makedonski pevec Zafir Hadžimanov, mama pa srbska pevka Senka Veletanlić. Hadžimanov je izvedel tudi svojo skladbo, pri čemer mu je na pomoč priskočil unikatni Stanić, s triom pa so izvedli instrumentalno različico ene od njenih pesmi. Simone Zanchini pa je dve uri pred koncertom izvedel, da bo tudi imel solo točko, in se je odločil, da bo med dve skladbi Atanasovskega, ki ju sicer izvajata že vrsto let, vpletel improvizacijo.
Tudi sicer je bil sinočnji koncert prava parada predvsem izvrstnih inštrumentalistov, ki jim je jazz blizu, vsekakor pa se domače počutijo tudi v etno duhu. Ker so to res vrhunski glasbeniki, niso čutili potrebe po demonstraciji lastne virtuoznosti, temveč so bolj delali na atmosferi. Vrhunec sinočnjega koncerta je gotovo bila zadnja skladba uradnega dela večera Nožici. Skladbo z makedonskim naslovom, ki pomeni škarje, je Vasko Atanasovski napisal med tem, ko je v Makedoniji raziskoval lastna kultura izhodišča, in je nekako najbolj lirična in univerzalno zveneča na albumu. Petim naštetim mojstrom inštrumentov se je v njeni izvedbi suvereno pridružil še sin Atanasovskega Ariel Vei Atanasovski na violončelu.
Po stoječih ovacijah navdušenega občinstva je zasedba v različnih kombinacijah ponudila še pol ure glasbe v dveh dodatkih, tako da je več kot dve uri trajajoč koncert zadovoljil tako občinstvo kot nastopajoče. Užitek izvajanja večinoma inštrumentalne glasbe z občasnim petjem Atanasovskega je z glasbenikov zlahka in hitro prešel tudi na občinstvo.
Progam sinočnjega koncerta bo gotovo obogatil marsikateri domači poletni festival, ki je zavezan kakovostnemu programu. Prav tako pa je to glasba, ki bi jo programski vodje evropskih festivalov jazza in glasb sveta upravičeno uvrstili v program.
In da, glasba res deluje zdravilno.
