Tiskane izdaje
Verdijev jubilej v milanski Scali se nadaljuje z nezmanjšano ustvarjalno močjo ansambla, ki se zaveda povezanosti slavnega skladatelja z matično operno hišo, v kateri je dočakal mnoge vzpone in padce. Podobno Richard Wagner, ki je pretekle dni doživel svoj vrhunec; po odmevni in uspešni premieri Somraka bogov in dveh ponovitvah celotnega Nibelunškeha prstana pod dirigentskim vodstvom Daniela Barenboima ter v skoraj fascinantni režiji in na sceni Guya Cassiersa!
Medtem smo že objavili vest o zamenjavi oziroma po končanem mandatu spremembi direktorja Scale. Manj je znano, da Daniel Barenboim ne bo več dirigiral v Scali, ker ima težave s hrbtenico, podobno kot nekoč Karajan. Kaj je večjega v umetniški karieri dirigenta in pri Barenboimu tudi koncertnega pianista, če zapusti Scalo po izvedbi Nibelunškega prstana v Wagnerjevem jubilejnem letu?
Zelo malo pa je možnosti, da bi se v Scalo kot umetniška voditelja vrnila tako Claudio Abbado kot Riccardo Muti. Oba sta tam že bila, oba skoraj vsak po dvajset let, in sta medtem ostarela ter zbolela. Torej bo moral Alexander Pereira kot novi direktor iskati rešitev in imeti zaupanje v druga imena. Dosedanji direktor Scale Stéphane Lissner se bo vrnil v Pariz. Morda bo prišlo do preobrata, kot ga nihče ne pričakuje in bo položaj šefa dirigenta dobil kakšen mlajši glasbenik, denimo dirigent Vladimir Jurowski; celo pred Danielom Gattijem in Riccardom Chaillyjem?
Claudio Abbado dosmrtni senator?
Ob osemdesetletnici dirigenta Claudia Abbada so v Bologni, ne pa v rojstnem Milanu, kjer je bil med drugim petnajst let umetniški vodja Scale, začeli zbirati podpise pod peticijo, da bi predsednik republike Giorgio Napolitano svetovno znanega glasbenika imenoval za dosmrtnega senatorja. To je najvišja možna častna funkcija, sedaj pa so senatorji le trije (ker sta dva umrla). Napolitano naj bi v nekaj mesecih imenoval še dva, tako da bi jih bilo skupaj v vsej Italiji pet, kolikor jih dovoljuje ustava. Že v nekaj dneh je peticijo v podporo Abbadu podpisalo 1600 ljudi. Med kandidati je tudi slovita filmska igralka Sofia Loren, omenjajo pa se še Armani, Morricone, Celentano, Muti, Scalfari, Franca Valeri.
Milano Verdijev bolj kot druga mesta
Za Verdija, kot rečeno, je Milano ostal najbolj njegovo mesto, kar morda zveni rahlo »šovinistično«, saj so bila njegova tudi druga italijanska mesta, kot Parma, Firence, Rim, Bologna, Torino, Genova, Benetke, Neapelj, Trst...Podobno je bila njegova vsa Evropa, od Londona do Moskve, od Pariza do Sankt Peterburga, od Madrida do Dunaja. Verdijev Macbeth je datumsko dopolnjeval predstave Oberta (ali obratno), julija bo sledil Ples v maskah, potem pa oktobra Don Carlos in oktobra ter novembra Aida.
Ples v maskah (dirigent Daniele Rustioni, režija Damiano Michieletto, scenografija Paolo Fantin)bo nova produkcija Scale, Don Carlos (Stéphane Braunschweig) in Aida (Franco Zeffirelli) pa ponovitve z novimi pevci; obe operi je posnel francoski Mezzo in sta bili že nekajkrat na sporedu, tako da ju ljubitelji opere že poznajo. Velike polemike so bile zlasti ob Aidi spričo nasilne zamenjave tenorista Roberta Alagne na prvi reprizi; spletka proti njemu ni bila nikoli povsem razjasnjena, moral je pač oditi. Očitali so mu, da ni mogel odpeti višin že v uvodni ariji Celeste Aida.
Macbetha dirigirala dva dirigenta
Macbeth je nova produkcija, ko sta si dirigiranje razdelila Valerij Gergijev in Pier Giorgio Morandi, režiser je bil Giorgio Barberio Corsetti, ki je pomagal še pri zasnovi scenografije, drugi soavtor scene pa je bil Cristian Taraborrelli, ki je bil soavtor kostumografije in sodelavec Angele Buscemi. Močan je bil delež koreografije (Raphaëlle Boitel), svetlobnih efektov (Fabrice Kebour) ter videa (Fabio Massimo Iaquone in Luca Attilii).
Macbeth poudarja dva aspekta; množičnost vsega okrog čarovnic, ki se vse boj stopnjuje proti obsesiji in skoraj transu dogajanja okrog glavnih protagonistk, tako da ima gledalec občutek, da se je vse ne le zarotilo proti Macbethu in njegovi ženi, ampak da je obsedenost nekaj splošno veljavnega, skoraj kot pravilo življenja, proti normam in še bolj vsem zlim naklepom, politiki, boju za oblast in dosego vsega s pomočjo zločina.
Drugi aspekt je scenografija, ki s svojo visoko vertikalo omogoča sleherno akrobatskost bolj nepotrebnih kot nujnih akterjev, saj jih opera nima in ne potrebuje ter bolj privabljajo gledalčevo pozornost k prozaičnosti in zunanjosti odrskega dogajanja kot pa poglabljajo psihološki vidik Verdijeve partiture. Kaj mi pove o vsebini Macbetha, če nekdo pripet na žice telovadi petnajst metrov nad odrom?
Nemoč izbrisanja zločinov
Nekaj dramatičnih premikov so predstavljale šele prikazni kot opominjanje vesti in nemoč izbrisanja zločina v želji po dosegu oblasti. Prav tako lučni efekti ter uporaba videa kot pomagalo k aktualizaciji prebujanja krivde (Lady Macbeth). Nasploh je v scenografiji prevladovala geometrijska stavbna abstrakcija; nič kaj dvornega, kaj šele kraljevskega ni bilo v njej. Razporeditev dvora je kvečjemu pripomogla k razgibanosti nekaterih množičnih scen, a hkrati zavrla bistveni končni moment, to je približevanje birmanskega gozda; tu bi se dalo sceno dvora potisniti v ozadje in dati več prostora frontalnemu spopadu, tako pa izpade vse bolj kot nekakšno »kroženje« ljudi, da se bo izpolnilo to, kar so čarovnice napovedale.
Režiser Corsetti je bolj pazil na zunanje efekte, medtem ko bi za shakespearovsko tragično razpoloženje potreboval več odrske napetosti in hkrati umirjenosti ter seveda protagoniste, ki bi dramatično moč Verdijeve glasbe vzpostavljali in realizirali že z močjo lastne osebnosti. Delno je bilo to razvidno pri sopranistki Lucrecii Garcia, vsaj v trenutkih nastopajočih vizij in preganjavic, manj pri baritonistu Francu Vassallu kot Macbethu, ki je ostajal vseskozi preveč mehak in nedramski (tudi glasovno).
Režiser zločinskosti, krutosti, pretresljivosti, naklepnosti, skratka dramskih izpeljav v detajlih ni obvladal, tako da verdijanskega pretresa ves čas ne doživimo. Pravzaprav je še največji zvočni efekt dosegel zbor milanske Scale, ki je v Verdijevih operah doma kot morda nihče drug; tako po barvi (moški glasovi) kot izrazni moči, izraziti dikciji, akcentuaciji, medtem ko je ženski del (čarovnice), deloval brezglavo, kaotično, sarkastično in zlohotno. Med ostalimi solisti je bil najboljši basist Štefan Kocán kot Banco (Banquo), tako po sijajni, pravi verdijanski, žametno zaokroženi in dramatično zastrti barvi glasu, kot po odrski prezenci, medtem ko bi od tenorista Stefana Seccoja kot Macduffa pričakovali več izrazne individualnosti in želje po profiliranosti samega lika, ne pa da ostaja kot nekakšen privesek v vsej zgodbi.
Scala igra Verdija z lahkoto
Orkester Scale izvaja Verdija z lahkoto, a hkrati tvega, da se gledalec spomni še kakšne poprejšnje predstave. In takih gledalcev v Scali ni ravno malo, ki so na odru kot Macbetha videli Piera Cappuccullija, Renata Brusona, Lada Atanellija, Alberta Gazaleja, Lea Nuccija, kot dirigente pa zlasti Claudia Abbada (od 1975 do 1985) in Riccarda Mutija (od 1997 do 2003). Oba sta imela tudi boljšega režiserje; Abbado Giorgia Strehlerja, Muti pa Grahama Vicka. Pier Giorgio Morandi je kot dirigent nehote padel v prostor spomina in preteklih primerjalnih doživetij, kot se v tako vrhunskih izvedbah v Scali ne bodo ponovila tako kmalu, če sploh kdaj. Kako premagati zgodovino (velikih lastnih produkcij iz preteklosti), pa ni le vprašanje, namenjeno Scali!
