Tiskane izdaje
Vlado Kreslin bo imel 27. 8. tradicionalni avgustovski koncert v ljubljanskih Križankah.
Nastopil bo z razširjeno zasedbo in gostoma Severo Gjurin ter hrvaškim pevcem Massimom Savićem.
Za Delo je spregovoril o sodelovanju z očetom, izboru skladb za koncert, predvsem pa o novem trojnem albumu Čarobnice.
Vlado Kreslin je eden redkih glasbenikov, ki že leta decembra napolni Gallusovo dvorano Cankarjevega doma in poleti Križanke. Gotovo to ni preprosto, saj mora vedno ponuditi kaj novega, da pritegne občinstvo. Letos je takšna »vaba« trojni album Čarobnice. Prekmurski glasbenik je pojasnil, da »se seveda ne smeš ponavljati, ne smeš imeti preveč novih, neznanih pesmi ... Spomnim se, da mi je Miško Baranja nekoč, ko smo igrali po kakšnih zakotnih mestih, dejal: ena hitra, ena počasna, ena hitra, ena počasna, da se ne naveličajo, mar ne?«
Ni edini, ki ima težave pri sestavljanju programa, kajti več ko imaš pesmi, težje je sestaviti program, pravi. »Ko sem bil na nedavnem koncertu Leonarda Cohena je Andraž Gombač prišel do odra in dobil set listo, program koncerta. Tam je bil seznam pesmi za tri ure in pol programa, kolikor je rednega koncerta. Na levi strani spodaj je bilo napisano – pozor in dodan seznam tridesetih skladb, na katere morajo biti glasbeniki pripravljeni, če bi se Cohenu zahotelo izvesti še kakšno od njih ...«
Ko je fantom poslal program za koncert v Križankah, mu je odleglo. Vsakič mu. »Potem pa me je poklical 'fotr' in rekel: 'Kako si pa ono nej dal noter? Pa mi je že pet let nismo igrali!' In sem spet moral spremeniti program. Če dodam eno novo pesem, se podre ves program, tako da moram potem zamenjati vsaj še tri pesmi. Pomembno je, kdaj kdo pride na oder, pa imamo goste, pa cimbale ...«
Dramaturgija koncerta
Meni, da se mora dramaturgija koncerta počasi stopnjevati: »Saj ni težko, če hočeš, lahko takoj na začetku 'zažgeš'. To je odvisno od izbranega zaporedja skladb. Včasih pa sestaviš program, da je šele četrta ali peta skladba taka, ki zagotovo 'vžge'.«
Glasbenik, ki je Slovencem razkril Prekmurje, se že nekaj desetletij trudi ponuditi nekaj več, nekaj drugačnega. Pravi, da je to eden od imperativov, ki ga vlečejo naprej. Da nadgradiš samega sebe. »Tako tudi presenetiš samega sebe. Duet z očetom Tisti bejli grm je bil nekaj, česar še nismo naredili. Vedno poskušaš zveneti nekoliko drugače.«
Ob najinem intervjuju pred nekaj leti je Kreslin dejal, da bi rad uglasbil melodije, ki jih je oče prinesel iz ruskega ujetništva. Eno pesem so že iztrgali pozabi. »V bistvu ne vem, če bi ga še vpregel, da bi še on zapel te svoje 'šlagerje', ki jih pozna. Po drugi strani to ni tako preprosto.«
Rad v gosteh
Redno in rad gostuje na koncertih drugih glasbenikov in tudi sam pogosto vabi na oder različne glasbenike. Nedavno je nastopil na odprtju tradicionalnega mednarodnega glasbenega festivala Noči v Stari Ljubljani z Barcelona Gipsy Klezmer Orchestra. V Križankah bo gostil Severo Gjurin, ki je v bistvu že kar glasbena sopotnica.
»Tipičen gost je Massimo Savić, s katerim sva pred nekaj dnevi nastopila na njegovem koncertu v puljski Areni.« Savić ga je poklical in dejal, da bi tako rad zapel Od višine se zvrti, da je to super skladba. Zapela sta jo v slovenščini in občinstvo je bilo navdušeno.
Massimo Savić je sicer bolj znan kot pevec, svojčas pa je bil super kitarist in najboljši Jimi Hendrix v Istri. »Spomnim se nastopa skupine Dorian Gray, v kateri je pel na Novem rocku v Križankah leta 1984. Odlično je igral kitaro in zapel njihovo različico pesmi The Sun Ain't Gonna Shine zasedbe The Walker Brothers kot Sijaj u tami.«
Kreslin je priznal, da se redko izdajajo trojni albumi, kot so njegove letošnje Čarobnice. »Nisem vedel, kaj naj naredim, pa sem izdal trojni album. Ko sem začel zbirati pesmi, jih je bilo hitro za en album. Potem je še Gal Gjurin odprl računalnik in dejal, da je tu še nekaj super živih posnetkov.«
Pričakovanja
Na njem je poleg zanimive mešanice posebnih in prvih objav posnetkov tudi nekaj novih pesmi. Kreslin je povedal, da se pričakuje, da bo na dve, tri leta izdal album. To je po njegovem hud tempo. »Verjamem, da imaš z leti, če pogledamo te velike mojstre 'šovbiznisa', čedalje daljše premore med izdanimi albumi. Postaneš vse bolj izbirčen in zahteven do sebe in drugih.«
Tokrat največ stavi na pesem Tisti bejli grm, ki je njegov prvi duet z očetom. To je pojasnil z besedami, da »najboljše stvari nastanejo iz neobvezne zafrkancije. On to zapoje s takim blues občutkom, da zveni, kot da bi Johnny Cash pel Šabana Bajramovića. Se vidi, da je po vojni igral v številnih orkestrih in ima ta jazz groove. On poje tako ležerno.«
Kreslin je potarnal o vplivu krize na število nastopov. Pravi, da je tega vse manj in je čedalje več zapletov, nekorektnosti in neplačanih nastopov. »Dogaja se, da imaš kar za 20 odstotkov koncertov zahteve za izterjavo na sodiščih. Povabijo te, kličejo te, ko oddelaš svoje, pa nenadoma postanejo nedosegljivi in dobesedno izginejo – nit se javlja nit mi piše, kot pravijo na jugu. Res neprijetno.«
Kulturna kletvica
Vlado Kreslin se je udeležil tudi nekaj vstajniških protestov. Je morebiti prišel čas, ko bodo kulturniki in umetniki dali odgovore na težave, ki jih povzročajo ekonomisti, finančniki in politiki? Kreslin pravi, da ne ve, če bi lahko umetniki prišli do živega naštetim. »Res je, da umetnost ponuja tudi odgovore, ne postavlja le vprašanj. Vendar so iz kulture in umetnosti ravno prej omenjeni naredili kletvico. Kultura je bila tako poniževana, da mora najprej priti na stopnjo, na kateri je bila prej.«
Rodil se je 29. novembra 1953 v Beltincih na dan republike, takratne republike, seveda. Ko smo ga vprašali, kaj mu je in kaj mu še vedno pomeni nekdanja skupna država Jugoslavija, je nekoliko trpko odgovoril: »Lani smo se z družino peljali skozi Bosno in smo šli v Jajce, da sem jim pokazal slavni slap. Prej nikoli nisem bil tam. V muzej pa nismo šli, ker sem padel v eno jamo in se tako poškodoval, da smo morali v bolnišnico ...
Naredili smo napako, ker nismo dojeli, da so edini, ki nas imajo radi, edini pravi prijatelji, tisti na jugu, na Balkanu. Tega nismo pravočasno dojeli in smo ga izgubili, kar je škoda. To ni nobena jugonostalgija. Treba je realno pogledati na zadevo. Že ekonomsko bi morali iti na jug, ne le zaradi hrepenenja srca.«
Skromna legenda
Ker ga pogosto napovedujejo kot legendarnega slovenskega glasbenika, smo ga vprašali tudi, kaj meni o lastni legendarnosti. »Ta naziv me moti, vedno negodujem, ko ga slišim. V tej državi to jemljemo tako zlahka, vsi so neke legende. Legende so v glavnem mrtve. Le nekoliko starejše so še žive. Boris Pahor je legenda, pa Ivo Daneu, ne pa smrkavci, kot sem jaz in še kakšni mlajši.«
