Vsakokrat igram, kot bi igral prvič

Nocoj bo v Slovenski filharmoniji z orkestrom SF pod vodstvom dirigenta Zhanga Guoyonga nastopil 28-letni kitajski violončelist Jiapeng Nie, ki je študij končal na Nacionalni univerzi v Singapurju ter na Visoki šoli za glasbo in gledališče v Hamburgu. Oba kitajska gosta sta na ljubljanskem festivalu nastopila že pred tremi leti.

Jiapeng Nie je študij violončela začel pri znanih profesorjih umetnostne šole v Shenzhenu, v okviru mednarodne izmenjave je obiskoval glasbeno šolo Morningside Music Bridge v Calgaryju v Kanadi, kasneje je opravil študij pri profesorju Li-wei Qinu na konservatoriju Yong Siew Toh Nacionalne univerze v Singapurju, leta 2010 je vpisal magistrski študij na hamburški visoki šoli za glasbo in gledališče, kjer sta ga učila profesor Arto Noras, znameniti finski violončelist, in Niklas Schmidt, kasneje pa se je še naprej izpopolnjeval pri Norasu in lani v Hamburgu opravil še solistični izpit.

Gospod Nie, začeli ste zelo zgodaj s klavirjem. Se spomnite, kaj vas je pritegnilo k igranju violončela?

Moja starša sta oba glasbenika, in ko sem bil star štiri leta, sta – kot sta mi povedala – pomislila, da bi bilo dobro, če bi se lotil kakšnega inštrumenta. Odločila sta, da se bom učil igranja na klavir, češ da je najbolj osnoven za pošteno učenje glasbe. Klavirja sem se lotil kot zabave, vsak dan po uro, včasih manj, včasih več, a nikdar preveč, nikakor ne z namenom postati profesionalec.

Šele precej kasneje sem ugotovil, da so bila ta prva leta s klavirjem zelo pomembna za moje kasnejše ukvarjanje z glasbo. Pri osmih, devetih letih se na Kitajskem odločamo, na katero srednjo šolo se bomo vpisali, in v tistih časih je vladala politika, da ti je poznavanje inštrumenta prineslo možnost za igranje v orkestru, s tem pa tudi za vpis v boljšo srednjo šolo. Takrat se je namesto mene odločila mama. »Sin, loti se violončela,« je predlagala.

Seveda, violončelo je njen najljubši inštrument, venomer ponavlja, da je najbolj čudovit inštrument na svetu. In sem začel vaditi čelo z vodjem simfoničnega orkestra iz Shenzhena. Po enem letu je profesor ugotovil, da sem mu s svojo zavzetostjo res všeč, očetu je povedal, da sem nadarjen in da me lahko čaka marsikaj, če si bom le našel ustreznega učitelja in se res odločil za profesionalno pot. Oče mi je takrat postavil precej hudo vprašanje, kaj želim početi v življenju: »Star si skoraj deset let, odloči se!« Pomislil sem, da imam violončelo rad in da ga ni preveč težko igrati, zato sem mu odgovoril: »Igral bom čelo.« In tako je bilo.

Mezzosopranistka Elīna Garanča, ki je pred kratkim nastopila v Ljubljani, je v nemški svet prišla brez znanja jezika pri dvaindvajsetih. Vas je iz Singapurja prineslo v Hamburg še bolj zgodaj. Kakšni so bili vaši prvi vtisi o Evropi? Ste imeli jezikovne težave?

Najbrž bi lahko rekel, da sem imel srečo. Pri šestnajstih mi je profesor s singapurskega konservatorija Li-wei Qin tako rekoč ukazal, da moram priti k njim. In sem šel. Pri dvajsetih me je slišal igrati profesor s hamburške visoke šole za glasbo in gledališče Niklas Schmidt, ko je imel mojstrski razred v Šanghaju, in vprašal me je, kaj nameravam storiti po študiju v Singapurju.

Odgovoril sem mu, da nimam niti najmanjše ideje, kje naj nadaljujem šolanje, še najprej mi je prišlo na misel, da bi naslednjo etapo, magisterij ali solistično diplomo, pač opravil kar v Singapurju. Povabil me je v Hamburg in dva meseca kasneje sem bil že tam. Ko sem prišel v Nemčijo, nisem znal reči po nemško niti dober dan ali hvala, to je bil zame povsem nov, neznan svet. Pa vendar, lep, urejen svet, ljudje prijazni, a počutil sem se malce osamljenega. Pri dvajsetih sem bil prvič na tujem, daleč od Azije, vse mi je bilo novo in razburljivo.

Kaj niste bili že prej v Kanadi?

Da, da, pri petnajstih, a tisto je bilo kratko, mesec dni, udeležil sem se glasbenega festivala oziroma kampa v Calgaryju.

In zdaj ste v Hamburgu? Ste si blizu z nemščino?

Da, zdaj živim v Hamburgu, to je moje stalno bivališče, bi lahko rekel uradniško, moja nemščina pa je, kakršna je, ni dobra, a nekaj je. Moj profesor v Hamburgu je finski violončelist Arto Noras, srečen sem, da me poučuje ravno on, a večinoma komunicirava v angleščini.


Kakšne so vaše izkušnje z različnimi orkestri?

Igral sem s precej različnimi orkestri in lahko rečem, da je prav vsak drugačen, vsak ima svojo dušo, svojega duha, jaz se le trudim, da bi se kar najbolje ujel z orkestrovo vizijo, s tistim, kar čutijo člani orkestra, saj gre za skupno izkušnjo.

Kakšna je razlika med igranjem v komorni zasedbi ali z orkestrom? Kaj imate raje, solo ali kvartet, trio ...?

Gre za različne izzive, ki so mi vsi zelo všeč. V komornih zasedbah imaš veliko več časa, da natančneje spoznaš soglasbenike, z njimi imaš čas razpravljati o glasbi in vsem drugem, pri nastopih z orkestrom si veliko bolj omejen, skupaj imaš le eno ali dve vaji, za koncert se moraš sam dobro pripraviti.

In kako se pripravljate na koncert, kaj počnete pred nastopom? Imate kakšne rituale?

Če igram koncert, ki sem ga igral že večkrat, je moja taktika ta, da si dam tri tedne časa, da poskušam najti v glasbi nekaj novega, igram, kot da bi igral prvič, pazljivo študiram material. Tak pristop, se mi zdi, te naredi boljšega, pa čeprav pri tem seveda ne pozabiš vsega tistega, česar si se ob istem naučil že prej. Trije tedni so za en koncert optimalni čas.

Kako pa izbirate nova dela za repertoar? Si pustite svetovati?

Med študijem ti za repertoar ni treba skrbeti, predpiše ti ga profesor, saj najbolje ve, česa se moraš še naučiti, kaj še izpiliti in podobno. Zdaj je drugače, orkester ti ponudi svoj repertoar in ti se prilagodiš oziroma lotiš tega, kar je na voljo.

Kolikokrat ste nastopili lani? Kako prenašate potovanja?

Nisem štel, verjetno je bilo od petnajst do dvajset nastopov, ne veliko, ker sem bil še v šoli. Potujem rad, rad spoznavam nove kraje in ljudi, potovanja me sploh ne motijo.

Kako ste razvili svoj slog, svoj ton? Kako pristopate k novi skladbi? Kako se lotite interpretacije?

Če gre za koncert, ki ga še nisem igral, kar se da pazljivo poslušam dosegljive posnetke in poskušam ugotoviti, kaj mi je v slišanem všeč. Hkrati premišljam, kaj je hotel doseči skladatelj, kako si je on zamišljal izvedbo. Potem vse to poskušam združiti s svojim dojemanjem, narediti poskušam po svoje.

Na kakšnem inštrumentu igrate? Ste zadovoljni z njim?

Z inštrumentom sem zadovoljen, igram na violončelo, ki sem ga našel pred letom in pol, je izdelek torinskega mojstra Marchettija iz leta 1901 in lahko rečem, da je močan inštrument, res velik zvok ima.

Kolikokrat in kako vadite?

Vadim vsak dan brez izjeme, dan brez igranja naredi roke čudne in dva dni potrebuješ, da se vrneš v normalno stanje. Običajno vadim po šest, sedem ur, še posebej pred koncerti je to nujno.

Kako komentirate fenomen 2Cellos?

[Jiapeng Nie vprašanje razume dobesedno.] Dve violončeli, to je nekaj odličnega. Prvič, ko sem nastopil z orkestrom, povabil me je profesor Li-wei, sem igral delo za dve violončeli in bilo je razburljivo, kot da bi čelista tekmovala drug z drugim. Preizkusil sem se tudi v skupni solistični igri treh čelov, izvajali smo Concerto grosso Krzysztofa Pendereckega, igral sem s svojima profesorjema Li-weijem in Artom Norasom, oba sta dobitnika nagrade Čajkovskega, bil sem drugo violončelo in bilo je fantastično, veliko sem se naučil od njiju, to je bil moj najpomembnejši koncert lanskega leta.