Tiskane izdaje
Nabito polna dvorana ljubljanskih Stožic je sinoči dobesedno odmevala ob mogočnem petju Zbora rdeče Armade, ki je skupaj s plesalci in orkestrom uprizoril pravo rusko predstavo. Žal pa je celoten vtis močno pokvarilo ozvočenje, ki za tak nastop ni bilo primerno, saj je bil pri nekaterih skladbah odmev zelo močan, pri nekaterih frekvencah se je glasba zlila v šum, govorjena beseda, ki je je bilo kar nekaj, pa je bila popolnoma nerazumljiva. Tudi skromni svetlobni učinki niso nič kaj popravili vtisa.
Zbor, eden od dveh, ki se smeta imenovati po Rdeči armadi, je nastal desetletje po prvem, leta 1929. Uradno sodi pod ministrstvo za notranje zadeve, vodi pa ga dirigent general Viktor Eliseev. V celoti šteje 400 članov, v Ljubljani pa je nastopilo nekaj več kot 150 pevcev, glasbenikov in plesalcev. Imajo zelo eklektičen repertoar - od klasike do popa, od partizanskih do ljudskih pesmi - in na turnejah vedno vzbudijo veliko pozornost.
Vlogo predskupine je opravil Tržaški partizanski pevski zbor Pinko Tomažič, ki je nastop začel skupaj Ladom Leskovarjem in skladbo Poslednji vlak. Tržaški partizanski pevski zbor je bil seveda naravna izbira za to vlogo, Leskovar pa je bil svojčas precejšnja glasbena zvezda v nekdanji Sovjetski zvezi. Nastop tega strastnega partizanskega zbora pa je skoraj povsem uničilo ozvočenje, ki je bilo ne le prepotiho, kot da nima moči, temveč tudi barvno povsem neuravnoteženo. To pa je sicer prineslo bolj vtis, kot da smo na improviziranem mitingu, ne pa na veličastnem koncertu v naši največji športni dvorani.
Ne glede na vse, je zbor skupaj z orkestrom solidno opravil ogrevalno vlogo, ki jo je kulminiral s primorsko himno Vstala Primorska, ob kateri je, kot je to že navada, občinstvo vstalo in jo prepevalo skupaj z zborom. Ko ta pesem zadoni iz skoraj 10.000 glasov, je to res nekaj posebnega.
Nato pa so na oder stopili člani Zbora Rdeče armade skupaj z orkestrom in kot poklon Evropi odpeli Odo radosti, kateri je takoj nato sledila oda Rusiji. Mogočnost glasov tega zbora, ki je bil žal slabo ozvočen in zato ni dosegel pričakovanega učinka, ni pričaralo niti nekoliko izboljšano ozvočenje. Žal pa nekaterih inštrumentov sploh ni bilo slišati. Orkester ima namreč v svoj zasedbi tudi sekcijo balaljk, ki pa so bile, razen gigantske bas balalajke, povsem neslišne. Zato je ta sekcija prišla na svoje šele v drugem delu predstave, ko je samostojno nastopila in izvedla rusko ljudsko pesem, ki se je nato prelevila v Smoke On The Water skupine Deep Purple in Back in USSR skupine The Beatles.
Dirigent general Viktor Eliseev je dirigiral točke, kjer je pel zbor. Sicer pa je dirigentstvo orkestra ob plesnih točkah, ki so bile v tipičnih ruskih koreografijah, prevzel njegov pomočnik.
Za ta ansambel je značilna eklektičnost in mogoče je bil kdo razočaran, ker so imeli v repertoarju toliko zahodnjaške glasbe, saj je pričakoval več ruskih, partizanskih melodij.
So pa zato drugi del programa začeli skupaj s svojimi gosti Tržaškim partizanskim pevskim zborom Pinko Tomažič z znamenito italijansko partizansko pesmijo Bella ciao, ki jo je občinstvo odlično sprejelo. Nato pa so v drugem delu med drugim zadonele pesmi od Nessun Dorma do Have Nagile, kot poseben gost pa je pesem Toma Jonesa Sex Bomb skupaj z orkestrom odpel Oto Pestner.
Vokalno veličastje tega vojaškega pevskega zbora, ki je seveda nastopil v uniformah, se vleče iz tradicije ruskega pravoslavnega liturgičnega petja, ki temelji na mogočnosti. Takega vtisa smo žal zaradi ozvočenja bili deležni le občasno. Kar nekaj skladb pa so odpeli solisti, med katerimi je bilo nekaj res veličastnih interpretacij. Najbolj duhovito je bila izvedena pesem Get Lucky zasedbe Daft Punk.
Tej pa sta sledili še veličastni izvedbi ruskih pesmi Kalinka, za sam konec pa Katjuša, ki jo je odpela stoječa dvorana skupaj z gostujočimi Rusi. S premori tri ure dolg koncert je pustil nekoliko mešane občutke - če bi bil izvedena na višji produkcijski ravni, bi to bil pravi spektakel.
