Zibelka glasbe je v Sloveniji

Uradno je z veliko verjetnostjo dokazano, da je piščal iz jame Divje babe na Cerkljanskem najstarejše glasbilo na svetu, ki so ga izdelali in pred več kot šestdeset tisoč leti uporabljali­ neandertalci. Film Tidldibab je nastal v izobraževalnem uredništvu TV Slovenija po scenariju Darje Korez - Korenčan in v režiji Haidy Kancler. Na sporedu­ bo danes ob 17.25 na drugem programu nacionalne televizije.

Dvajset let je minilo od največje arheološke najdbe pri nas, ko je vodja arheoloških izkopavanj dr. Ivan Turk v jami Divje babe naletel na kost jamskega medveda z luknjicami, ki naj bi bile delo ­neandertalcev.

Domnevno najstarejše glasbilo na svetu, staro približno šestdeset tisoč let, je bilo predmet številnih raziskav, z izdelavo replik in izvajanjem glasbe nanje pa se je najbolj intenzivno ukvarjal akademski glasbenik Ljuben Dimkarovski. Na nastopih doma in na tujem, tako pred strokovno javnostjo kot širšim občinstvom, je dokazoval, da je na replike mogoče igrati različne­ zvrsti – od ljudske do klasične glasbe. Nastopal je solistično in v različnih zasedbah, tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija, na vrsti uglednih prireditev.

Govorni zvok

Glavni akterji v filmu Tidldibab so Ljuben Dimkarovski, muzikolog dr. Svanibor Pettan in arheolog dr. Peter Turk, ki v filmu razloži ­pomen najdbe.

Ljuben Dimkarovski je makedonskega rodu, a že vrsto let živi v Sloveniji, kjer je solist na trobenti v simfoničnem orkestru ljubljanske operno-baletne hiše. Vprašali smo ga, kakšen je občutek igrati na repliko inštrumenta, ki proizvaja zvoke, enake tistim pred šestdeset tisoč leti. »Poslanstvo, ki ga opravljam, je velika odgovornost do znanosti in zame kot človeka, ki mora pripovedovati resnico, ki je bila med ljudmi pred šestdeset tisoč leti običajna komunikacija. Tu govorim o frekvenci, zvoku, neandertalcih, o vrsti ljudi, ki smo jih odkrili pred 180 leti in jih, gotovo po krivici, zelo mentalno ponižali. Prepričan sem, da je v davnih časih neki neandertalec izbral levo nogo stegnenice jamskega medveda zato, ker je bil desnorok. Desna roka pa pomeni razvito levo možgansko hemisfero. Leva hemisfera pa pomeni razvit govor in zvok.«

Dejansko glasbilo

Z etnomuzikologom prof. dr. Svaniborjem Pettanom sta na številnih arheomuzikoloških kongresih predstavljala paleto izvajalskih možnosti na tej piščali. Hkrati sta dokazovala, da to ni domnevno, ampak dejansko glasbilo, ki ga je neandertalec izdelal z namenom izvabljanja zvokov.

Pettan je ob ogledu filma povedal, »da je glasbilo vsak predmet, iz katerega hote izvabljamo zvok, ki nam pomeni glasbo. Lahko je dovršeno, kompleksno glasbilo tovarniške izdelave pa tudi preprosta stvar, ki jo najdemo povsod v naravi, list na drevesu ali kos trave. Arheološka najdba iz Divjih bab, ki je leta 1995 pričakovano sprožila odzive po vsem svetu z vprašanjem, ali je to glasbilo ali ne, je bila in je še zmeraj deležna argumentov in protiargumentov v različnih eno- in večdisciplinarnih kontekstih.«

Dognanja o funkcionalnosti tega glasbila so vključena tudi v zadnjo zajetno znanstveno študijo dr. Ivana Turka, ki je izšla leta 2014. Arheologa dr. Petra Turka smo vprašali, kakšno družabno življenje so verjetno imeli naši predniki neandertalci. »Komaj lahko kaj slutimo. Sklepamo lahko le po določenih patologijah. Če pri kosteh opazimo, da so bile zlomljene in naravnane, preden so se zacelile, to pomeni, da je moral ranjenec ležati vsaj dva meseca, da se je kost zacelila. Vemo, da je lahko preživel samo, če so zanj skrbeli. Imamo posredne dokaze, da so živeli v skupnostih, ki so presegale ožjo družinsko skupnost, da je bila znotraj skupnosti močna solidarnost in da ne vemo, kakšno solidarnost ali sovražnost so kazali do drugih skupnosti. Po drugi strani nam biologija pove, da se neka skupnost lahko dolge generacije reproducira samo, če se razplojuje dovolj na široko, da ne prihaja do degenerativnih sprememb. Take skupnosti morajo biti velike najmanj od štiristo do petsto ljudi, da lahko rečemo, da so eksogamne, da prihaja do vnosa novih genov. Zato sklepamo, da so se morale te skupnosti, ki niso bile tako številne, ker so bile manjše, saj so bile lovske, srečevati na letnih ali štiriletnih festivalih in si med drugim izmenjevati gene.«

Je pa zanimivo, da so neandertalci kar dvesto tisoč let poseljevali evropsko celino, mi pa smo tukaj komaj kakšnih trideset tisoč let. Neandertalec in kromanjonec, ki je naš neposredni prednik, sta v Evropi sobivala kar deset tisoč let. To je kar dolga doba. Nato so neandertalci skrivnostno izginili. O njih je zelo malo znanega. Zato jih najdena piščal iz Divjih bab gotovo predstavlja kot precej bolj razvita bitja, kot smo bili prepričani do tedaj.