Tiskane izdaje
Na radijskih valovih, pri prijateljih na facebooku ali v rubriki Glasba za dobro jutro na Delu.si ste prav gotovo ujeli uspešnico Take Me To Church glasbenika Hozierja, ki je postala pravi hit, potem ko se je viralno razširila prek youtuba in socialnih omrežij. Kasneje pa je mladi irski pevec poskrbel za dodatno reklamo še z videospotom, v katerem nastopata dva fanta, ki se lepo gledata (in poljubljata), pesem pa nagovarja k maši (Odpelji me v cerkev) in je bila zato povod za številna ugibanja, namigovanja in kontroverzije glede besedila, homoseksualnosti, katoliške cerkve itd. itd. Kakorkoli, o irskem 25-letniku s pravim imenom Andrew Hozier-Byrne nimamo še kaj veliko napisati, saj je za zdaj še vedno bolj ali manj one-hit wonder in ima poleg omenjene skladbe v svojem repertoarju le en album, ki ga je izdal lani. Vemo še, da je sin bluesovskega glasbenika, svoj vokal pa je prej treniral pri različnih pevskih zborih.
A omenjena pesem je pred kratkim sprožila (kratko) plagiatorsko afer, v sestavi Hozier (avtor plagiata), Chilly Gonzales (namigovalec na plagiatorstvo) in Feist (originalna avtorica).
Chilly Gonzales je vesestranski glasbenik pianist, skladatelj, zabavljač in v živo eden najbolj karizmatičnih glasbenikov, ki slovi po pravih šovih z nepričakovanimi gosti in veliko zabavnimi anekdotami. Kanadčan po rodu, ki se je zaljubil v Berlin, je najprej navdušil kot član rockovske skupine Son, sodeloval je in še sodeluje s številnimi drugimi kanadskimi glasbeniki, kot so Mocky, zloglasna Peaches in pop pevka Feist. Je vešč številnih žanrov; od rocka, popa, disca (mogoče ste kdaj slišali njegovo disco uspešnico You Can Dance, ob kateri boste težko pri miru), je pa hkrati tudi izobražen klasični pianist in skladatelj. Prav ljubezen do klasične glasbe je bila povod za serijo videov, v katerih dekonstruira pop skladbe (Taylor Swift, Drake, Bryan Adams), v katerih išče vzporednice z Bachom, Mozartom in drugimi klasiki ter razgrinja matrice, ritme in akorde, ki so povod za to, da grejo nekatere pesmi »z lahkoto v uho«.
Ko je pred kratkim »seciral« že omnenjeno Hozierjevo pesem, je najprej ugotovil, da ima tričetrtinski takt, značilen za valčke, kar daje poseben dramatičen prizvok, kasneje pa je dejal, da ga pesem spominja na že slišano pesem njegove prijateljice Feist How Come You Never Go There, ki je izšla na njenem albumu Metals leta 2011, torej vsaj tri leta pred Hozierjevo, pri čemer je namignil na plagiatorstvo, ko je ob koncu dejal, »Hozier, mogoče bi te raje kot v cerkev odpeljali na sodišče?«
Hozier je Gonzalesu takoj zagrozil s pravniki in sodišči, Chilly se je nato ponižno javno opravičil in posnetek je bil takoj umaknjen z youtuba. Nam se zdi podobnost sicer premajhna, da bi lahko rekli, da gre za popoln plagiat, je pa res, da je mogoče najti določene vzporednice. Presodite sami!
Brez Feist ne bi bilo Jamesa Blacka
In za konec še, kdo je Feist? Brez njene Limits to Your Love James Black prav gotovo ne bi ustvaril velikega hita leta 2010, ko je priredil njeno pesem in jo podložil z elektronskimi beati.
Feist, rojena leta 1976, sicer ni zvezda (komercialnega) popa, a je odlična glasbenica, ki je še posebej navdušila z večkrat nagrajenim albumom Metals, trenutno pa je članica kanadske super skupine Broken Social Scene.
Za še nekaj dekonstrukcij pop skladb na Gonzalesov način pa prisluhnite sledečemu videu, kjer se loti Bryana Adamsa in Summer of 69. Zabavno in poučno!
