Tiskane izdaje
Zoran, je bilo težko posneti novi album po sedemletni prekinitvi delovanja skupine in z novo ekipo?
Uf, ja, ta album je moj najtežji projekt doslej. Tudi za ostale člane skupine je tako. Kot veste, smo se Majke spet zbrale leta 2007. V enem letu smo se s pomočjo koncertov nekako sestavili, med nami se je spet vzpostavila kemija. Za začetek smo naredili unplugged album, potem pa smo že načrtovali novo studijsko ploščo. Toda v enem letu smo doživeli razpad sistema, saj sva z Baretom ostala sama. Zapustil naju je tudi basist iz prvotne zasedbe Majk, Nedjeljko Ivković - Kilmister, ki je sicer rojen za to, da igra v rock'n'roll skupini. Čeprav smo se dogovorili, da nadaljujemo skupaj, je prek telefona menedžerju sporočil, da ne bo več član Majk. Bil sem popolnoma šokiran, pa tudi razočaran, ker me po dvajsetih letih druženja in skupnega dela ni niti poklical in razložil, za kaj gre. Škoda, kajti z njim smo se res dobro ujeli. Bare je poklical basista Maria Rašića, pridružil se nam je klaviaturist Viktor Lipić - Lipa, kot zadnji je prišel bobnar Damir Šomen. V Zagrebu smo našli manjši, polprofesionalni studio, ki je imel analogno opremo. Hoteli smo posneti surov, živi zvok rock'n'rolla. Producentsko vlogo je prevzel kar Bare. Album je nastajal skoraj eno leto, namesto da bi ga končali v dveh, treh mesecih. Medtem sta se nam rodila celo dva otroka, basist je dobil sina, kitarist pa hčerkico. Bili smo že na robu obupa, obstoja, brez denarja, brez založbe, Bare je bil vmes še kakšnih 40 dni v zaporu. No, končno pa smo album le izdali pri založbi Croatia Records.
In naleteli na izjemno naklonjene kritike ...
Res je, dobili smo številne pohvale. Iskreno mislim, da smo posneli odličen material. Ni kaj, letos je leto Majk. Očitno smo se morali pošteno oznojiti, spustiti dušo, scati kri, da smo prišli do izdelka. Saj to je po svoje prav. Novi ljudje v bendu so prinesli novo energijo, vsak je pri igranju vložil del svojega značaja. Hoteli smo narediti odmik od zadnje studijske plošče Put do srca sunca iz leta 1998, ki je bila preveč 'polikana', način igranja je bil preveč ameriški za naše pojme. Mi smo le Slavonci, svoji. Hoteli smo se vrniti h koreninam benda, ki je nastajal iz mešanice punk rocka in hard bluesa. Ko je moja žena prvič poslušala ploščo, je rekla, da čuti v njej Slavonijo. Ne znam razložiti, ampak to je res pravi občutek.
Udarili ste z naslovnim singlom Teške boje, ki se že ob prvem poslušanju zdi kot zimzeleni komad. Kateri so še tvoji aduti?
Prva pesem, ki smo jo naredili, je bila Nisam tvoj. Uspela nam je iz prve. Pričara fino ozračje, besedilo in glasba nam popolnoma ustrezata. Ne znam najbolje pojasniti z besedami, toda to je to. Na koncu dela v studiju smo posneli song Ona, ki je tudi zadnji na albumu. Mislim, da bo to drugi singel.
Majke ste zapustili leta 1998 zaradi nesporazumov z Baretom. Kako zdaj sodelujeta?
Sva kot brata. Bare je poseben tip človeka, sploh zaradi dolgoletnega divjega življenja. Naučila sva se igrati z odprtimi kartami. Imava konstruktivne pogovore, tudi prepirava se, a na koncu se najine ideje izkristalizirajo. Na začetku sva imela - jaz z glasbo, on s teksti - neko vizijo, ki se je tudi razlikovala. Tako ni manjkalo prepirov, nekajkrat sploh nisva govorila. Toda zdaj znava živeti s tem. Jaz sem v preteklosti trikrat zapustil Majke, ker se nisem razumel z Baretom. Danes sva bolj izkušena, občasno pripravljena na kompromis, razmišljava tudi o kakšnem koraku vnaprej.
Imate številno občinstvo, ki vam je ne glede na začasni razpad zvesta kot pes. Kako je z mlajšimi generacijami?
Na promociji albuma v zagrebški Tvornici so bili v prvih dveh, treh vrstah nagneteni mulci. Za njih je to pravzaprav prvi studijski album Majk, ki so ga dočakali. Verjetno so nas mnogi prvič slišali v živo. Za njimi so bili starejši fani. Opažam, da se naše občinstvo krepi, širi. Priznam, nenavadno je, da še vedno nimamo svoje spletne strani, kjer bi lahko še bolj spremljali njihove odzive. Neuradno smo sicer prisotni na Facebooku. V kratkem se bo tudi to uredilo.
Slovenci vas imamo za svojega, saj igraš tudi v ljubljanski skupini Big Foot Mama. Kako gre ta del kariere?
Uh, fantje iz Big Foot Mame so super. V skupini vlada pravo prijateljstvo. Vsi so razumeli, ko sem jim sporočil, da bomo Majke spet začele delovati in da se bom posvetil tudi temu projektu. To je le moj matični bend in tu sem avtor glasbe. Pri Big Foot Mami nisem avtor, naredil sem morda dve ali tri pesmi. Vseeno že devet let lepo sodelujemo. V tej skupini sem spoznal, kako deluje dobro organizirana skupina. Prvič sem igral v zasedbi, ki je imela 'roudije', vse je lepo organizirano, vlada disciplina, menedžer se trudi okrog vsega. Nikoli nas ni nihče prevaral, vse deluje brezhibno. Res se odlično počutim. Seveda je to drugačen rock'n'roll, kot ga igramo v Majkah, igramo pred drugačno publiko, mentaliteta je drugačna. Priznam, na začetku je bilo zame vse skupaj nekoliko nenavadno, sploh rock pesmi v slovenščini. Sicer sem poznal slovenske izvajalce, pri nas smo oboževali Pankrte, tudi Kreslin mi je bil blizu. Buldožerji pa so tako in tako peli v hrvaščini. No, tri posnete plošče in številni koncerti z Big Foot Mamo so že spoštovanja vredne. Naj pa se še pohvalim, da gremo januarja snemat novo ploščo v Berlin. To so bile že moje otroške sanje. Pri štirinajstih sem sanjal, da bi igral pri Majkah in štiri leta kasneje se je to uresničilo. Zdaj pa grem snemat še ploščo v Berlin, kjer so ustvarjali tudi moji vzorniki David Bowie, Lou Reed in Iggy Pop. To mesto ima svojo energijo, je nekaj posebnega. Producent Žare Pak je rekel, da nas želi preseliti v okolje, kjer bomo dali od sebe 150 odstotkov svojega znanja in energije. Pri vsakem od nas hoče sprovocirati, da iz sebe spravi presežke. Kaj takega sem si lahko samo želel. Po dvajsetih letih profesionalne glasbene kariere se mi zdi, da imam za sabo neke rezultate in verjamem, da tudi še pred sabo. Moje izkušnje so lahko tudi sporočilo za mlade glasbenike. Naj ne pričakujejo uspehov po prvem videospotu. Treba je delati, vztrajati, verjeti vase in biti potrpežljiv. Ostati je treba zvest samemu sebi in pošteno delati. To je pravi pristop.
