Knjiga vseh knjig

Slovensko narodno gledališče Drama uprizarja delo režiserja Jerneja Lorencija: Biblija, prvi poskus. V predstavitveni knjižici najdemo spise, ki se tako ali drugače, iz različnih zornih kotov približujejo Bibliji in se hkrati oddaljujejo od nje.

V fascinaciji s Svetim pismom je nekaj trajnega, kajti ne pojenja že tretje tisočletje. »Sveto pismo je eno samo gibanje, vabilo k hoji, eksodus, zgodovina, zgodba, odhod, proces, selitev. Božje je neustavljivo: nikoli vkopano na mestu, nikoli negibno, nikoli odrevenelo, večno na poti, odprto srečanju, vznesenosti, pogovoru, nikdar na istem kraju: nenehno v metamorfozi in preoblikovanju, v utelešenju in spreminjanju,« je zapisal švicarski gledališčnik Valère Novarina. Toda to je poglobljen in reflektiran pogled, ki ga v povprečnem vsakdanu ne srečamo pogosto. Bolj smo v zvezi z njim navajeni neke trpne in nezavezujoče samoumevnosti, na primer, da se izvode Svetega pisma najde v zgornjem predalu nočnih omaric (tudi pogrošnih) hotelov po Evropi in ZDA. Ali pa, da gre za najbolj prevajano knjigo vseh časov, ki krasi police neštetih knjižnic in gospodinjstev, da pa je zelo malo ljudi, ki so delo prebrali, ga študirali in premišljevali.

Zelo pomembna vloga judovske in krščanskih religij, četudi se najpogosteje zdi, da so v določenih obdobjih povsem nevredne svojega poslanstva, pa je, da so že tretje tisočletje posredovalke te knjige iz preteklosti v prihodnost. Tiha naloga te knjige pa ni predvsem zgodbo pripeljati od spočetka do točke omega, temveč se vmes, medetapno in čisto osebno vplesti v umske refleksije in življenja konkretnih ljudi svojega časa in prostora. Ti so namreč tisti, kot je povedal Novarina, ki hodijo, so v eksodusu, v metamorfozi, v zgodbi in zgodovini, v procesu in selitvi. Ti so v težkih duhovnih stanjih, ti premišljujejo smisel trpljenja in ti razčiščujejo s smislom življenja in z ljubeznijo, z njeno skrivnostjo in z njenimi iluzijami hkrati.

Sveto pismo, kakor ga v našem kulturnem prostoru poznamo danes, ima poleg vsebine tudi svojo strukturo. Kdor bi se želel temeljito poučiti, dobro osnovo s komentarji in precej poglobljenimi informacijami dobi v Slovenskem standardnem prevodu, ki ga je izdalo Društvo Svetopisemska družba Slovenije.

Sveto pismo je sestavljeno iz stare in nove zaveze in vsaka od njiju ima svoj kanon, svoje merilo, kateri spisi od preštevilnih spisov, ki so ga obkrožali, uradno sodijo vanju in kateri ne. Kanonična norma se je uveljavila že v 4. stoletju, kajti zgodnja krščanska, tedaj še enotna Cerkev jih je privzela za temelj svojega verovanja. V posebnem odnosu do besedil je bila Cerkev zato, ker je verjela (in še verjame) v to, da so navdihnjena po Bogu in da so resnice iz življenjskih zgodb in situacij, ki jih sporoča, odsev absolutne Resnice in imajo do človeka in njegovega življenja odrešitveni značaj. Kanoničnost neke knjige Svetega pisma pomeni, da jo je Cerkev v procesu svoje duhovne rasti pripoznala in priznala kot tako. Katoliška tradicija potem razlikuje še med protokanoničnimi in devterokanoničnimi knjigami. Prve so tiste, katerih navdihnjenost je bila v vseh časih in povsod splošno priznana, druge pa tiste, ob katerih so bila mnenja različna. Navadno za devterokanonične obveljajo tiste starozavezne knjige, ki so bile napisane v grščini, na primer Prva in Druga knjiga Makabejcev, Judita, Tobit, Knjiga modrosti, Jeremijevo pismo ipd. Septuaginta, to je grško Sveto pismo, jih vključuje v kanon, zato so kot take obveljale tudi v krščanskih Cerkvah vzhoda in zahoda, medtem ko so jih konec 1. stoletja iz kanona izločile judovske verske avtoritete, kasneje, v 16. stoletju, pa tudi krščanske reformatorske Cerkve. Poimenovali so jih kot apokrife. Znane so tri skupine apokrifov: Palestinski, Aleksandrijski in Kumranski apokrifi. Judje so imeli kanon knjig že kmalu po babilonskem izgnanstvu. Tja je brez dvoma sodilo pet Mojzesovih knjig, za druge, in glede na najdbe pri Mrtvem morju (Kumranski rokopisi), ni čisto jasno. Knjige judovskega kanona so pisane povečini v hebrejščini, nekaj malega tudi v aramejščini. Shranjevane so bile po sinagogah.

Kanon nove zaveze je spočetka, seveda kar zadeva vključitve stare zaveze, nastajal ob judovskem kanonu, saj ga je imel za avtoriteto. Toda evangeliji in njim vzporedna besedila seveda v judovskem kanonu niso imeli opore. Kanon nove zaveze je nastal po načelu samoumevnosti, kajti v času preganjanja je bilo kristjanom povsem jasno, okoli katerih besedil so strnili svoje vrste in katera besedila in izročila so imela moč prepričati jih v preganjanje, v trpljenje, celo v smrt. Iz te izkušnje preganjanja se je razvila tudi do danes prisotna skrb za enotnost Cerkve, ki pa je, kot vemo, na preizkus prvič prišla pri Kerularijevem razkolu v 11. stoletju in z Lutrovim reformizmom v 16. stoletju. Knjige nove zaveze so napisane v grščini. Hrbtenico nove zaveze predstavljajo štirje evangeliji, Matejev, Markov, Lukov in Janezov. Sledijo Apostolska dela pa Pavlova pisma: pismo Rimljanom, pisma Korinčanom, pismo Galačanom, pismo Efežanom, pismo Filipljanom, dve pismi Kološanom, dve pismi Tesaloničanom, dve pismi Timoteju, pismo Titu, pismo Filemonu. Izvor pisma Hebrejcem ni čisto jasen, pripisuje pa se ga tudi Pavlu. Sledi Jakobovo pismo, avtorja Jakoba, nato dve Petrovi pismi, ki ju je napisal Peter, in tri Janezova pisma, ki naj bi jih napisal apostol Janez, vendar to ni čisto jasno. Sledi Judovo pismo s tudi nedokazanim avtorstvom, nato zadnja knjiga nove zaveze, slavno Razodetje, imenovano tudi Apokalipsa. Delo se pripisuje Janezu, ni pa jasno, ali gre za istega Janeza, ki je pisec četrtega evangelija.

Seveda je najpomembnejše vprašanje Svetega pisma njegovo navdihnjenje oziroma to, kaj ga je naredilo za najbolj razširjeno in za duhovno najvplivnejšo knjigo vseh časov. Izraelci so staro zavezo vedno imeli za od Boga navdihnjeno, saj gre za zapis zgodovine ljudstva, ki se je »utelesilo« v besedi in postalo ljudstvo knjige. Tudi zgodnje krščansko izročilo biblijo imenuje knjiga oziroma pismo. Božji izvor knjige izpričujejo tako rekoč vsi apostolski očetje in apologeti, od Klemena Rimskega, Ignacija Antiohijskega, Barnabe, Polikarpa in Ireneja do Justina, Atenagore in Teofila Antiohijskega.

Zgodovinski vidik je v Svetem pismu najpomembnejši, kajti dokazuje poklicanost in povezanost ljudstva z Bogom skozi čas in prostor. Tudi Jezusova eshatologija je vpeta med začetek in konec sveta in posledično v njegovo odrešenje. V tradicionalni genezi je veljalo, da je vse, kar stoji v Svetem pismu, tudi resnično, in to na ravni čisto konkretnih dejstev. Toda v modernem času je pod vplivom sodobne humanistične znanosti prevladalo prepričanje, da je treba upoštevati tudi vlogo simboličnega jezika in da vsega zapisanega ni mogoče razumeti dobesedno. Obveljalo je, da so temeljni zgodovinski podatki Svetega pisma resnični, upoštevati pa je treba, da pisci niso imeli v mislih zgodovinskega učbenika, temveč teološko interpretacijo odrešenjske zgodovine. Tako je Sigmund Freud v svojem delu Mož Mojzes in monoteistična religija dokazoval, da Mojzes kot tak nikoli ni živel, temveč se je v njegovem liku združilo več vodilnih likov judovskega ljudstva. Zapisal pa je tudi: »Treba je priznati, da je historični pogled poln vrzeli in v marsikateri točki nepreverjen. Toda kdor bi želel našo konstrukcijo prazgodovine razglasiti za zgolj fantastično, ta bi hudo podcenil bogastvo in dokazno moč gradiva, ki je v njej vsebovano.«

Gre torej za najmanj urejen nanovo zbran simbolni svet, ki predstavlja univerzum, in namen simbolnega sveta je človeku ponuditi prostor za umevanje presežnega. Freud je vzpostavljal smer hermenevtike, ki razgrajuje mite in popisuje iluzije in podobe, ki jih iz takih ali drugačnih razlogov ustvarja človeški miselni in podzavestni aparat. Sledili pa bomo ravno njegovi citirani opombi, ki zaznava neko bolj težko razložljivo moč religij in verovanj. Ta vidik bo (za vedno) ostal neznanka in tiha naloga Svetega pisma kakor da je, da se v njem prek besede sekata dve stvarnosti: diskurzivna in duhovna, ki pa je znanstveno neulovljiva in ne daje nikakršnih znanstvenih garancij v objektivno resničnost in je povsem neeksaktna, brez aksiomatike in brez naturalističnega koordinatnega sistema. Bistvo svetopisemskih sporočil pravzaprav je, da gre za nov koordinatni sistem, v katerem v obliki grafov stojijo funkcije, katerih smerni koeficient je morala. Drugače povedano: tako stara kot nova zaveza se na področju zakona in morale poenotujeta v prispodobi »ozkih vrat«, t. i. šivankinega ušesa, skozi katero v nebesa laže pride kamela kakor z moralo sprti bogatin. Gre namreč za moralni imperativ, ki ga je Kant toliko stoletij kasneje v novoveški tradiciji poimenoval kot kategorični imperativ. Od naložene besede do moralnega dejanja je prazen prostor, ki ga zapolnjuje vera, kajti misliti nemogoče in stati na poziciji upanja proti upanju jo človek potrebuje (milost) in predpostavlja (zaveza) – in natanko to je rdeča nit Svetega pisma tako stare kot nove zaveze.