Tiskane izdaje
Bil je poseben in nekako skrivnosten večer. Slavljenka je vedela samo to, da mora priti, povabljeni – njeni prijatelji, kolegi, sopotniki – pa da morajo, kaj povedati. In sedem desetletij življenja ene najboljših slovenskih publicistk in novinark je postalo beseda in slika.
Tudi o nezlatih časih
Alenka Puhar (rojstni dan ima jutri) je slovenski prostor zaznamovala predvsem s publicističnim delom, v katerem se je lotevala prepovedanih, zamolčanih ali »raje pozabimo« tem, ki pa jih je znala popisati občutljivo, na znanstveno natančen način in z izbrušenim jezikom. Med prvimi v socialističnih državah je leta 1967 prevedla preroški Orwellov roman 1984, s pisanjem in raziskovanjem pa se je veliko posvečala temnim stranem zgodovine. V devetdesetih se je odločno postavila za slovensko pomlad in za demokratizacijo družbe, njen občutek za pravičnost in človekove pravice pa najdemo v številnih knjigah in zbornikih, ki jih je napisala ali uredila. Med drugim velja omeniti Skriti spomin Angele Vode, ene najvidnejših aktivistk feminističnega gibanja pred drugo svetovno vojno, pa soavtorstvo Pozabljene polovice, portretov žensk 19. in 20. stoletja na Slovenskem, predvsem pa Prvotno besedilo življenja, zgodovino otroštva na Slovenskem v 19. stoletju, ki je porušilo marsikatero predstavo o »zlatih starih časih«.
Tudi sinoči (večer je pripravila režiserka Maja Weiss, vodila pa Ženja Leiler) so njeni znanci in prijatelji kot njeno najbolj udarno delo omenjali prav to knjigo. Neda Pagon se Besedila spominja še kot časopisnega feljtona, ki je izzivalo najrazličnejše reakcije, predvsem zaradi nelagodnega razkrivanja družinskih skrivnosti Slovencev. Gregor Tomc pa se je spomnil, da je polsestri Alenki za rojstni dan kupil knjigo, za katero domneva, da je bila sprožilec za Besedilo – ameriško delo History of Childhood.
Avtorica z močnim stilom
Izvedeli smo še, da z Weissovo pripravljata slovesnost, ki bi bila namenjena vsem zaprtim ženskam v zgodovini, prav tako je v načrtu dokumentarec o ženskih taboriščih, da je Puharjevo udbovsko poročilo označilo kot osrednjo osebnost v strukturi meščanske desnice, ki je »izstopala zaradi svoje agresivnosti in sovražnosti« (sama pa se je takrat imela za levičarko) in da se je v začetnih novinarskih letih med kolegi na Delu takoj uveljavila kot avtorica z močnim stilom. A slišali smo tudi, da hodi v hribe, da trenutno pripravlja Pisma Vena Pilona in Izidorja Cankarja in da tudi na strokovnih ekskurzijah ostaja taka, kot je bila. Strastno individualna, ne pada v čredni turizem in se ne zna kolektivno obnašati.
