Andrej E. Skubic: »Je pa res, da se na koncu odloči vsak sam«

Njegov šesti roman – za vse je bil nominiran, za dva pa je kresnika tudi prejel – je vzel v precep aktualno zgodbo slovenskega tajkunstva in politične korupcije. V družbi, v kateri posameznik trči ob zid na glavo postavljenih vrednot, so na preizkušnji seveda tudi najintimnejši družinski odnosi.

Pri založbi Modrijan so napovedali vaš roman z besedami, da se loteva zelo aktualne teme, ki v slovenski literaturi še ni bila deležna ustrezne obravnave: političnega tajkunstva in korupcije. To so močne družbene anomalije, ki so zaznamovale obdobje slovenske tranzicije, predvsem njen iztek. Zakaj menite, da to ni ravno tema, ki bi močneje inspirirala slovenske pisatelje?

No, saj je v minulem letu nazadnje vseeno izšlo kar nekaj besedil, ki so jih inspirirala razna aktualna družbena dogajanja. Polona Glavan, Lenart Zajc, Vesna Lemaić, pa tudi Drago Jančar, če na hitro naštejem, vsi so postavili dogajanje svojih romanov v razne nedavne družbene akcije ali analizirali duha tranzicijske družbe. Mogoče pa ima marsikdo zadržek, da naj bi bila ta tema preveč aktualistična ali mogoče celo banalna. Ker ta svet se zdi strašno banalen, tranzicijski tajkuni pa zoprni. Kar ne pomeni, da ne morejo biti dobri liki. Za vse mogoče žanre, od kakšne hude absurdne komedije do eksotične kriminalke ali pa čisto resnega socialnega realizma. Moj roman ni nič od tega.

V osnovi sem se osredotočil na to, kako lahko nekdo,­ ki je praktično odrasel v tem okolju, pa zraven vseeno ohranil nekaj človeške integritete, postane razočaran nad sistemom in nazadnje tudi nekaj ukrene – čisto klasičen zaplet.

Preden ste napisali biografsko dramo Pavla nad prepadom o življenjski usodi predvojne alpinistke in podjetnice Pavle Jesih, pa tudi scenarij za dokumentarni film o njej, ste se lotili pravcate zgodovinske raziskave. V romanu Samo pridi domov pa ste zelo suvereni in prepričljivi v poznavanju pravniških argumentacij, lokalnih gospodarskih mahinacij in ciprskih­ odvodov. Bi lahko rekli, da ste pisatelj, ki najprej natančno­ razišče in šele potem piše?

Ta dva teksta sta mogoče res malo posebna. Pavla je biografska drama, v kateri sem moral izkopati iz arhivov neznana, potlačena dejstva, tam si nisem mogel kaj dosti izmišljevati. Pri Samo pridi domov pa sem se moral dosti bolj kot kdaj doslej vživeti v neki svet, ki mi je sicer tuj. Pri vseh prejšnjih romanih je šlo za ljudi, kakršne sem bolj ali manj poznal. Svet tajkunov in njihovih odvetnikov pa – no, ideja, ki me je inspirirala, je prišla iz tega sveta, potem pa sem hotel ta svet razumeti, preden sploh začnem fantazirati v njem.

Jasno, da je roman fikcija, ampak mora biti resnična fikcija. Ustrezati mora resnici pisatelja, lika, ne pa biti za lase privlečen. Po možnosti naj v njem držijo tudi kemija, fizika, biologija, ekonomija. Drugače je to navadno izmišljevanje. Se pravi, moral sem študirati čisto pravne plati zgodbe, proučevati razne mahinacijske primere … Vse do takih trivialnosti, kot na primer, kako bi bilo mogoče s Cipra fizično spraviti par milijonov gotovine. Možno je gotovo, recimo s trajektom, ampak Leon je moral potovati z letalom. Katarina Čas, prelepljena s svežnji bankovcev, me nekako ni ­prepričala …

Če o številnih političnih in gospodarskih aferah beremo v časopisu, je to seveda povsem druga raven, kot če se te znajdejo v literaturi, v kateri so vedno v ospredju posamezniki in njihova medsebojna razmerja. 'Velike' zgodbe postanejo intimne in te imajo vedno neki sprožitveni trenutek. Kaj je sprožilo zasnovo lika Leona Berdena?

Prva ideja za lik je ponavadi samo neka situacija – pri Leonu je to situacija odvetnika, ki sprejema primere, ampak tožb ne vlaga. Očitno se je torej v njem nekaj zlomilo. Ampak ta lik pač mora vedno živeti­ tudi v nekem intimnem svetu … Če zdaj pogledam nazaj, sem verjetno ponovil trik iz romana Koliko si moja?. Leonova javna zgodba ima paralelo v odnosu s partnerico oziroma je med obema neka medigra.

Domišljija mi je začela delati, ko sem si zamislil, da v trenutku, ko se Leon odloči izstopiti iz koruptivnega sveta na spektakularen način, ona sklene stopiti v ta sumljivi svet. Ker se ji zdi, da je on naredil napako. In Leon se znajde v krizi. Potem se je situacija začela zapletati sama od sebe ...

Saj, v naslovu romana zgostite prav misel, da je edini prostor, v katerega se vedno lahko zatečemo­ in tam počutimo sprejete in varne, najintimnejše družinsko okolje. A potem pokažete, da še zdaleč ni tako.

V tem primeru ne, ker je Leonov problem ravno ta, da je njegova žena izstopila iz te zasebnosti in se je znašel sam. In jo kliče nazaj. Zdi se mu, da če je že izvedel subverzijo, je edino logično nadaljevanje, da ustvari boljšo skupnost z najbližjimi. Mogoče nekoč celo začne­ živeti od plena, ki ga je iztrgal tej mašineriji … To bi bil tudi moj poziv: dajva, postaniva spet človeka. Ker res mislim, da nas sistem razoseblja, spreminja v potrošnike, porabnike, delovno silo, kolesca v mašineriji za proizvajanje denarja in moči.

Nekako iz slike izginja to, da je primarna stvar v bistvu zasebno življenje, ne pa proizvajanje dodane vrednosti. In če to izgine iz javne zavesti, ljudje izgubljamo igro proti fikciji, proti denarju, ki ravna po svoji iracionalni logiki. Na žalost se v Leonovem primeru družina ni mogla sestaviti, že od začetka ni bila ugodno sestavljena. Se zgodi. Potem pač njemu poči.

Protagonista Leona, ki razkrije koruptivne posle ugledne in s politiko sodelujoče odvetniške družbe, v kateri dela, izpišete pred bralca z različnih pripovednih kotov: s stališča distanciranega tretjeosebnega pripovedovalca, ki je na nekaterih mestih skoraj sinhroniziran s perspektivo bralca, pa s stališča prvoosebnega pripovedovalca, Leona samega. Te ravni se ves čas prelivajo in pri bralcu ustvarjajo negotovost glede tega, kdo je pravzaprav Leon Berden. Junak ali oportunist? Pogumnež ali neodgovornež?

Jaz bi rekel, da je junak našega časa. Kot pisatelj bi lahko imel slabo vest, ker si nisem izbral idealista, borca 'čistih rok', ki bo spremenil sistem. Ampak danes si takega junaka težko predstavljamo: vsak, ki izstopi, je v vseh medijih v trenutku 'osran', z leve ali z desne, spredaj in zadaj. Mogoče bom kdaj napisal kakšno zgodbo o tem, kako se to zgodi ljudem z najboljšimi nameni, če mi bo padla na pamet kakšna dobra ideja. Ampak Leon ni neizkušen idealist: zaveda se, s kom ima opravka in kakšne metode so mu edine na razpolago, če si želi ustaviti barabo, ki ji je pravzaprav sam pomagal sestaviti pravno ­neoporečno uničevalno mašinerijo. Z njegovim lastnim orožjem.

Zdaj so mu nekateri bralci očitali, da je zato moralno oporečen. Prav, pa naj povejo, katerega slovenskega borca proti sistemu imajo za velik lik. Še Matevža Krivica, ki je brez osebnega interesa tisočem ljudi pomagal iz življenjske katastrofe in proti slovenski državi zmagal pred evropskim sodiščem za človekove pravice, imajo samo za lutko, ki je za ene komunajzar, za druge pa janševec. O Krivičevi zgodbi z izbrisanimi bi morali posneti film, kot je avstralski Mabo. Z veseljem bi napisal scenarij za dokumentarno dramo o njegovem boju. Ampak prepričljiv junak slovenskega romana pa to na žalost ni.

Vaša proza je umeščena v tukaj in zdaj. Veljate za najbolj sodobnega slovenskega pisatelja. Vaši sleherniki so vedno vpeti v okolje, ki se izkaže za problematično. Pa vendar za njihova dejanja ne krivite zunanjega ali celo družbenega konteksta, pa čeprav je ta lahko silovito močnejši od moči posameznika. Imam prav?

Mislim, da ni res. V nobeni svoji zgodbi, vsaj od prvih dveh, bolj 'mladostnih' romanov naprej, nisem omalovaževal zunanjega in družbenega konteksta. Saj ta konec koncev sploh omejuje možnost akcije, postavlja okvir mišljenja. Je pa res, da se na koncu odloči vsak sam. Vsak ima neki svoj instinkt, ki ga vodi pri odločanju, in ta mu lahko pomaga preživeti ali pa ga pomaga pokopati. Ali pa pomaga pokopati koga drugega. Sistem pa je zmeraj tukaj in nas drži, tudi Leona, zato ta pač ravna, kot edino zna.