Tiskane izdaje
Franz Kafka je leta 1914 v nekem pismu prijateljici Greti Bloch napisal: »Grillparzer je dokazal, da je na Dunaju mogoče trpeti, kot se spodobi.« Mnogi književniki so trpeli, med drugim zaradi čezmernega pitja in kajenja, vendar so številni med njimi nujno potrebovali ta in druga opojna sredstva, da so lahko pisali.
Franz Grillparzer (1791–1872) na Dunaju ni posebno trpel, vsaj ne v tistih treh desetletjih, ko je bil v službi prav v stavbi, v kateri danes deluje Literarni muzej avstrijske narodne knjižnice. Grillparzer, eden najbolj znanih dramatikov vsega nemškega govornega območja, je bil med letoma 1832 in 1856 direktor arhiva habsburške dvorne komore, ki so ga od leta 1848 hranili v zgradbi na ulici Johannesgasse 6.
Tu je ohranjena Grillparzerjeva pisarna v prvotnem stanju z začetka druge polovice 19. stoletja. Od pomladi 2015 na tem naslovu deluje Literarni muzej avstrijske narodne knjižnice, v katerem je seveda ostala tudi Grillparzerjeva soba in stare arhivske omare. Prostor je zanimivo obiskati že zaradi notranje ureditve in seveda stalne razstave Literarnega muzeja – zlasti zdaj, ko si lahko ogledamo, kaj je številne znane književnike pripeljalo do zanosa v pisanju.
Dokumentiranje neuspešnega samonadzora
»Ne morem kaznovati samega sebe v literarnem življenju, ne da bi globoko zabredel v vsakdanjem življenju,« je napisal Joseph Roth (1894–1939) septembra 1930 v pismu Stefanu Zweigu. Roth je bil izjemen književnik, ki je v vsakdanjem življenju globoko zabredel v alkoholizem, in ta mu je morda pomagal pri literarnem ustvarjanju, vendar mu je precej skrajšal življenje. Pod neko svojo fotografijo je zapisal: »To sem res jaz: hudoben, pijan, toda bister.«
Z dr. Bernhardom Fetzem, direktorjem Literarnega muzeja, smo si ogledali razstavne predmete, vseh skupaj je 170. Ustavili smo se ob nekem odprtem večjem zvezku, v katerem so bili seznami z veliko številkami. Zapisal jih je Robert Musil (1880–1942), med drugim avtor knjige Mož brez posebnosti, ki velja za enega najpomembnejših romanov 20. stoletja. »Živim, da bi kadil,« je nekoč izjavil Musil. »Musil je hotel disciplinirati svojo kadilsko strast, zato je zadnji dve leti življenja zapisoval natančen čas, ko je prižgal vsako cigareto,« nam je povedal Fetz. »Tako so nastali ti dolgi seznami, s katerimi je poskušal neuspešno dokumentirati svoj samonadzor.«
Musilovi zapisi o tem, kako pogosto kadi, so na ogled v drugem delu razstave, posvečenem odvisnosti od tobaka. Razstavni predmeti v prvem delu poskušajo predstaviti idealno stanje umetniške ustvarjalnosti: poetični zanos, popolno poglobljenost in združenost s pisanjem. Psiholog Mihály Csíkszentmihályi je takšno evforično stanje opisal kot flow; še pred njim mu je njegov starejši kolega Abraham Maslow rekel peak experience.
Pisatelji stremijo k takšnemu stanju, vabijo ga k sebi in ga poskušajo spodbuditi. Prikazano je, denimo, v ekspresivnih slikovnih besedilih Gerta Jonkeja (1946–2009). Jonkejeva arabeskna besedila zaživijo lastno življenje in tako kakor slike zapolnjujejo vso belino papirja.
Klasična glasba in ritem tipkovnice
Udarjanje po tipkovnici se spreminja v ritem besedil mnogih avtorjev. Joseph Winkler (rojen leta 1953) pravi, da je obsedeno tipkal svoj prvi roman Menschenkind. »Črke so bile 'naoljene', roke pa okovane na gibljivem traku nepremične tipkovnice.« Elfriede Jelinek (rojena leta 1946), ki je dobila Nobelovo nagrado za književnost leta 2004 in začela že leta 1996 objavljati (tudi) na internetu, je v nekem intervjuju povedala: »Zdi se mi, kakor da so računalnik izumili za moj način dela, saj pišem zelo hitro zaradi notranjega nemira, ki skoraj ne dopušča, da bi nehala pisati vsaj za kratek čas.«
Glasna glasba je nenehno spremljala pisanje Ernsta Jandla (1925–2000), enega vodilnih avstrijskih pesnikov druge polovice 20. stoletja. Njegova življenjska spremljevalka Friederike Mayröcker (rojena leta 1924) pravi, da piše na podlagi slik, ki jih nosi v sebi, in spreminja te slike v besede, poleg tega je njeno pisanje v dialogu s klasično glasbo.
Elfriede Gerstl (1932–2009) je na koncu svoje krajše pesmi vom dichten na kratko opisala ustvarjalni proces: »... pesem prevzema nadzor nad mojo notranjostjo/in jo jemlje iz mene/kakor zlobni duh/včasih jo je treba nekoliko dodelati/in to potem ni zanos/nikakršno mamilo/skoraj služba.«
Na razstavi si ogledujemo tudi naslovno stran neke izdaje nemškega tednika Der Spiegel iz leta 1957. Na njej je fotografski portret takrat 61-letnega Heimita von Dodererja (1896–1966) s pipo v ustih. Na ogled je tudi izdaja literarno-likovno-umetnostnega časopisa Das Pult (izhajal je v letih od 1968 do 1985) iz leta 1973, na njegovi prvi strani Doderer vleče dim iz cigarete. »Takšna naslovna stran danes ne bi bila mogoča,« pravi Fetz.
Kljub temu je mnoge književnike še danes težko videti brez cigarete. Eden od njih je Robert Menasse (rojen leta 1954), ki je leta 2010 zapustil svojo priljubljeno dunajsko kavarno Sperl in se »preselil« v kavarno Drechsler, potem ko so v Sperlu prepovedali kajenje. Vprašanje je, kaj bo Menasse storil maja 2018, ko začne veljati absolutna prepoved kajenja v avstrijskem gostinstvu.
Ingeborg Bachmann (1926–1973), ena najpomembnejših nemških književnic 20. stoletja, v romanu Malina v prvi osebi opisuje merjenje časa z uporabo tobaka: »Spet sem kadila in spet pila, štela cigarete in kozarce ter danes dovolila samo še dve cigareti, saj je do ponedeljka samo še tri dni brez Ivana. Ivan se je vrnil šestdeset cigaret pozneje ...« Bachmannova je umrla v Rimu kmalu po tem, ko je izbruhnil požar v njenem stanovanju, povzročila ga je cigareta. Usodne niso bile opekline, ampak krčeviti napadi zaradi abstinenčne krize. Bila je močno odvisna od barbituratov, vendar zdravniki v bolnišnici, v kateri so jo zdravili zaradi opeklin, tega niso vedeli.
Heroin, mozambin, kokain ...
»Ganz Wien is heit auf Heroin/Ganz Wien träumt mit Mozambin/Ganz Wien, Wien, Wien/greift auch zu Kokain...« (»Ves Dunaj jemlje heroin/ves Dunaj sanja mozambin/Ves Dunaj, Dunaj, Dunaj jemlje tudi kokain ...« Tako je leta 1980 Falco prepeval v svoji pesmi Ganz Wien. Falco, s pravim imenom Johann »Hans« Hölzel (1957–1998), avstrijski glasbenik, ki je pridobil in izgubil svetovno slavo (njegova Rock Me, Amadeus je še vedno edina nemška pesem, ki je zasedla prvo mesto na glasbeni lestvici uspešnic v ZDA), se je do konca življenja bojeval z odvisnostjo od mamil.
Potem ko je umrl v prometni nesreči v Dominikanski republiki, kjer je živel svoja zadnja leta, je obdukcija pokazala, da je imel v krvi velike količine alkohola, kokaina in THC-ja, psihoaktivne snovi iz kanabisa. Razstava »V zanosu pisanja« razstavlja dve do zdaj neobjavljeni beležki s Falcovimi besedili, ki pričajo o tem, kako je bil pop glasbenik povezan z avstrijskimi literati.
Opojne snovi so tema tretjega dela razstave »V zanosu pisanja«. Fetz opozarja, da se odnos družbe do mamil in podobnih snovi sčasoma spreminja. Znano je, da so umetniki pogosto poskušali mamila, to so počeli tudi književniki. Izjemen pesnik Georg Trakl (1887–1914) je kot najstnik eksperimentiral z mamili – in umrl zaradi prevelikega odmerka kokaina. Roman Stepni volk Hermanna Hesseja je navdihnil nemškega filozofa, književnika in prevajalca Walterja Benjamina (1892–1940), da je od leta 1927 eksperimentiral s hašišem. Leo Perutz (1882–1957) je v romanu St. Petri-Schnee opisal delovanje alkaloidov, ki jih vsebuje rženi rožiček. Te alkaloide so pozneje sintetizirali in poznamo jih z imenom LSD.
V tem delu razstave so na ogled tudi knjige, ki se ukvarjajo z mamili v književnosti, od romana Alkohol Uptona Sinclairja v prevodu Eliasa Canettija do zbornika Rauschgiftesser erzählen (Jedci mamil pripovedujejo) iz leta 1981. V njem so objavljena besedila znanih avtorjev: Charlesa Baudelaira, Williama Burroughsa, Jeana Cocteauja, Hansa Fallade, Aldousa Huxleyja in drugih.
Del razstave se posveča evforiji, stanju »zunaj sebe«, ki jo je književnost že zdavnaj opisovala. »Zunaj sebe« je lahko nekdo v književnem ustvarjanju zaradi jeze, ki jo spremlja nasilje, erotične strasti in drugačne ekstaze, denimo »filozofskega delirija« Roberta Menassa.
Zadnji del razstave »V zanosu pisanja« predstavlja odnos vzdržnosti in pretiravanja ter med drugim predstavlja kratko zgodbo Franza Kafke Gladovalec. Vprašanje o pravi meri je nenehno mučilo Adalberta Stifterja (1805–1868), enega vodilnih bidermajerskih pisateljev. Asketski življenjski slog mnogih njegovih literarnih likov je bil v popolnem nasprotju z navadami Stifterja, znanega po svoji »volčji lakoti« in požrešnosti. Stifter je ponavadi jedel šestkrat dnevno in imel, denimo, postrvi za predjed, nato je pojedel še celo pečeno raco.
Zanos pisanja nam v dunajskem Literarnem muzeju predstavijo tudi z delovno obsedenostjo Karla Krausa (1874–1936), enega najpomembnejših avstrijskih pisateljev iz prve tretjine 20. stoletja. Krausov legendarni, družbeno zelo kritičen časopis Die Fackel (Bakla, 1899–1936) je imel vsega skupaj 22.000 strani; od leta 1912 do konca življenja in izhajanja časopisa je Kraus napisal skoraj vse originalne priloge za časopis. Tudi Peter Handke (rojen leta 1942) se izjemno pozorno posveča pisateljskemu delu, to dokazujejo njegovi rokopisi, ki so prav tako na ogled na razstavi »V zanosu pisanja«.
