Berem ... Vlado Novak

»Verjetno me je novi slovenski film Zapelji me, ki je narejen pošteno, z znanjem, in je v njem veliko dobre igre, napeljal na to, da sem prebral še roman Orlanda Uršiča Gosposka, mater si ozka. Zdaj se, po prebranem romanu Drevo brez imena, napravljam, da bi prebral še v Franciji nagrajenega To noč sem jo videl našega Draga Jančarja. Omenil bi še z zamudo prebrano Duhovno zgodovino Slovencev Janka Kosa in od stalnega branja poglavja iz slovenske gledališke zgodovine kot tudi gledališke kritike, ki so znale biti, predvsem tiste med obema vojnama in do nekako konca tisočletja, pravi eseji. Redno prebiram knjigo Dnevnik cesarja Marka Avrelija. Če jo prebereš vso in ti ne da miru, jo odpiraš znova in znova. Vsebino naključno izbrane strani primerjam s svojim dnevom in z rekom, da naključij ni. Ob vsem pa ugotovitev, da se človek v dva tisoč letih ni kaj dosti spremenil … Poleg tega si poskušam zapomniti še stotine podatkov in imen iz naše skupne zgodovine v biografskem delu Enesa Čengića S Krležom iz dana u dan.«