Bogdan Suceavă o angelu, ki transformira preteklost v zgodbe

Bogdan Suceavă živi dvojno­ ­življenje: podnevi je profesor matematike na Univerzi v Fullertonu v ZDA, ponoči in predvsem med počitnicami pa se prepušča literarnim strastem. Do zdaj je objavil več kot deset­ knjig, med drugim tudi Miruno,­ ki je pred kratkim izšla v slovenskem prevodu Aleša ­Mustarja pri založbi Modrijan.

Miruna je postavljena v karpatsko hribovje, v vas, ki je poslednji otrok starodavnega sveta, večino­ podeželja je namreč uničila Ceaușescujeva kolektivizacija. Starec, ki čuti, da se približuje njegov konec, pripoveduje vnukom zgodbe iz preteklih časov. Zgodovina se v njegovi pripovedi meša s fantazijo, vse skupaj pa je poskus, kako z zgodbami rešiti vsaj nekaj tradicije pred vdorom modernosti. Miruna pripoveduje tudi o moči ljudskega izročila. Z Bogdanom Suceavo smo se pogovarjali pretekli teden, ko se je mudil­ na Vilenici.

Zanimivo, da je beseda iz podnaslova knjige Miruna v slovenščini in romunščini zelo podobna: 'povest' oziroma 'o poveste'.

Res gre za sorodni besedi, čeprav se romunska beseda 'o poveste' po pomenu približuje besedi prav­ljica. In to, kar je v tej knjigi, so pravljice. Hotel sem napisati družinsko sago o izginevanju nekega starodavnega sveta, o tem, kako ga modernost briše, in to v obliki prav­ljice. In hotel sem, da ima srečen konec, čeprav je to v takih okoliščinah težko. Srečen konec sem našel v tem, da se tradicio­nalni svet transformira v zgodbe. Prijetno sem presenečen nad podobo na slovenski naslovnici knjige. Na njej je angel, tisti, ki transformira preteklost v zgodbe.

Kakšne zgodbe oziroma pravljice so to?

V 19. stoletju je živel raziskovalec Moses Gaster, rojen v Bukarešti. Identificiral je osemdeset tipov pravljic v romunski folklori. Nekatere prihajajo z Bližnjega vzhoda, nekatere imajo perzijsko inspiracijo, nekatere biblično, nekatere so neposredne naslednice religiozne literature iz časa prvega bolgarskega imperija. Ljudje so bili nepismeni, religiozne tekste so si predajali ustno, in tako so se ta besedila počasi spreminjala in se skozi stoletja pretopila v pravljice. Predvsem ta vrsta pravljic je pomembna za mojo knjigo.

Kako ste vključili folklorne in resnične zgodovinske zgodbe v fiktivni okvir?

Imel sem dva problema – prvi je bil, kako to tehnično izvesti, a to sem kmalu rešil, drugi pa je bil politične narave. Vas mojega deda, ki mi je bila navdih, so namreč skozi zgodovino politično izkoriščali. Najbolj očitno v tridesetih skrajna desnica, po letu 1945 pa komunisti. A družinske sage nisem hotel potopiti v ideologijo, politiko. Tako sem se izognil temam, ki so politično eksploatirane. Naredil sem čistko in odstranil vse politično.

Je to avtobiografska zgodba, zgodba vaše družine?

Vsekakor sem zajemal iz zgodovine lastne družine, pradedek iz knjige je podoben mojemu pradedku. Tudi Trajan, narativni glas, mi je podoben. Ko sem predstavljal knjigo v Romuniji, je pristopila neka gospa in mi dejala, da imam zelo simpatično sestro Miruno. Pa v resnici nimam sestre in tudi ­brata ne.

Kaj se zdaj dogaja z romunskim podeželjem? Je vse, kar opisujete v Miruni, izginilo?

Skoraj vse, tradicionalnega romunskega podeželja ni več. Pripadam zadnji generacij, ki ga je lahko videla. Večino tradicionalnega podeželja je uničil Ceaușescu s kolektivizacijo. Del ozemlja je ostal še nekaj časa nedotaknjen, v privatni lasti, kolektivizacija ga je obšla, preprosto zato, ker so bili kraji preveč oddaljeni in nedostopni. V eni od vasi, ki jih niso mogli spremeniti v socialistični eksperiment, kjer so ljudje lahko imeli v lasti kravo in dvajset ovac in so živeli tako, kot stoletja pred tem, sem imel dedka. Starši so me vozili k njemu na počitnice in to podeželje sem doživel.

Miruna govori tudi o magiji otroštva.

Imel sem lepo otroštvo in nekaj te magije sem hotel preliti v to knjigo. Več ko veš o svetu, več magije se izgubi, in ko si odrasel, se izgubi skoraj vsa. V knjigi govorim o otroštvu kot dragulju, ki sem ga nekoč imel, a ga potem izgubil.

Mediji so nam prikazali razmere­ v Ceaușecujevi Romuniji kot grozljive, vaša izkušnja je očitno drugačna?

Imel sem lepo otroštvo, šele veliko kasneje sem bil priča stvarem, ki mi niso bile všeč, raznim političnim zločinom. Res pa je, da sem imel tudi srečo, vsi je niso imeli. Mnoge zgodbe v medijih pa so tudi pretiravanje.

Ali vedno postavljate svojo literaturo v Romunijo ali ste že katero od zgodb postavili v ZDA?

Do zdaj sem napisal le en roman, ki se dogaja v Ameriki, in sicer zgodbo, ki je postavljena v prihodnost, v leto 2036. Roman ima naslov Vincent nemuritorul. Prinaša precej temno predvidevanje, kako bi bilo, če bi človeški um hoteli ohraniti tudi po smrti. Preostali moji romani so postav­ljeni v Romunijo. A nikoli ne pišem o sodobni Romuniji, temveč o tisti, ki jo poznam iz mladosti. Nočem pisati o stvareh, ki jih nisem doživel.

Nekateri pisatelji pravijo, da se moraš izseliti iz domovine, da jo lahko vidiš v pravi luči.

Tudi Emil Cioran je to spoznal. Ko je živel v Romuniji, je napisal stilistično lep esej o njej, a popolnoma brez duše. Ko pa se je izselil, je napisal krasen esej o Romuniji Zgodovina in utopija.

Umik iz domovine da pisatelju lucidnost, ki je sicer ne bi imel. Če se odseliš, se odpoveš možnosti, da boš kdaj imel politično moč, kar je čudovito. Politična moč uničuje pisatelje, to sem videl na lastne oči.

Kako gre matematika skupaj z literaturo?

V bistvu ne gre. Oziroma gre tako, kot da bi dal skupaj ovco in leva.

Kako je torej videti vaše dvojno življenje?

Naporno. Ves čas iščem čas za pisanje, kupujem si ga na različne načine. Ko deluje matematični um, težko razmišljam o literarnem­ ustvarjanju. Moram ga utišati, da se ga lahko lotim. Da vam zdaj lahko govorim o svoji knjigi, sem se za nekaj dni moral vzdržati matematične literature. Literature se ponavadi lotim med počitnicami, a to je premalo.

Če bi lahko izbrali samo eno področje, bi bila to literatura ali matematika?

Težko bi izbral eno samo stvar, ker imam oboje rad. Da lahko ena oseba ljubi oboje, je romunska krivda. Samo v Romuniji so proizvajali take vrste pošasti, kot sem sam. Izobraževalni sistem nas je izpostavil veliki količini dobre literature, hkrati pa so se zelo potrudili s tistimi, ki so pokazali talent za matematiko.

Kako vidite sodobno Romunijo?

To za mlade ni perspektivna država, izgubili smo kar tri milijone ljudi, ki so se izselili, ker ni bilo dovolj možnosti za delo. Tudi sam sem eden izmed njih. Zdi se mi, da so se romunske vlade po letu 1990 premalo ukvarjale z vprašanjem, kako ustvariti službe in dobre razmere za mlade, kako jih pritegniti, da bi se preselili nazaj. Raziskave kažejo, da si 80 odstotkov mladih še vedno želi zapustiti Romunijo. To je naš osrednji problem.