Boris Pahor iz karantene: Slovenci, pozabite na egoizem!

Pisatelj Boris Pahor je doma. Na Kontovelu, v neposredni bližini Trsta, nekaj minut vožnje od slovensko-italijanske meje, s čudovitim pogledom na morje, v slepi ulici gručastega naselja stoji njegova hiša. To je zdaj tudi njegova karantena. Avgusta bo imel 107 let.

Človek, ki je preživel prvo svetovno vojno, špansko gripo, drugo svetovno vojno, štiri taborišča in tri totalitarizme, zdaj preživlja še epidemijo koronavirusa. Slovencem sporoča: ostanite doma, berite knjige, slovenske in svetovne klasike, pozabite na egoizem in sledite Kristusu, ki je rekel, da moramo skrbeti za drugega.

Njegova karantena je videti tako, kot je videti njegovo življenje zadnja desetletja, ko je predvsem pisal in bral. Zaradi težav z očmi mu zdaj bere pomočnica Vera Radić, njej tudi narekuje, kar bi sam napisal. Po jutranjem zajtrku – bela kava, žemlja, narezana na pet rezin, maslo, marmelada (in nekaj tablet vitaminov pa ginko za spomin) – bere časopise. Delo, Primorski dnevnik, Novi list, posluša tudi poročila. Potem sledijo knjige. Ravno je prebral zanimivo zgodbo Marianne Deganutti Kako sem postala Slovenka.

Dnevni rituali po urniku
 

Trenutno ničesar ne pogreša. Njegov vsakdan ima strog urnik. Kosilo je ob pol enih. Samo zelenjavna juha in zelenjavna prikuha. Potem počitek. Popoldnevi so bili včasih namenjeni obiskom, a zdaj ni nikogar. Ko se je za štiri dni pokvaril mobitel, je bilo hudo, je dejal, a na srečo spet deluje in sprejema številne klice (tudi našega). Klical ga je prijatelj Evgen Bavčar in sporočil, da so v francoski reviji Causeur objavili njegovo pričevanje o španski gripi, eni od največjih katastrof človeštva, ki je izbruhnila konec leta 1917 v Franciji in je dosegla vrhunec v naslednjih dveh letih. Pahor jo je preživel z materjo in mlajšima sestrama Mimico in Evelino v Trstu, stanovali so na griču blizu Svetega Justa. Oče je bil vpoklican v avstro-ogrsko vojsko kot vojni fotograf v Pulju, stari oče pa je prodajal na Ponterossu, a ni mogel do njih po klancu navzgor.

Pahor se je spomnil, kako so bili obsojeni na lakoto in kako so vročični skupaj ležali v isti postelji. Ko je mama v omotici padla na tla, ji je, petletni deček, pomagal vstati. Spomnil se je tudi, da je ded poslal branjevko k njim, da jim skuha čaj. O smrti sestre Mimice je pisal v knjigi Moje suhote v poglavju Smrtonosna španka. Ni pozabil dodati, da je za »španko« prišla neka druga gripa – fašizem, ki je poleg življenja Slovencem vzel še marsikaj.

Zakon človeštva

Pred tedni je italijanskim medijem in politikom napisal pismo, naj predsednik Sergio Mattarella objavi poročilo italijansko-slovenske komisije o fojbah. A zgodilo se ni nič. Zdaj je čas, da o tem podučimo mlade, je poudaril, zdaj.

Potrpežljivo čaka, da mu poštar prinese paket. Novo knjigo Draga Jančarja, »ki resničnost slovenske literature postavlja v evropski kontekst. Jančar je edini, ki mi je sledil,« je dejal starosta slovenskih pisateljev, ki ga je nedavni BBC-jev dokumentarec predstavil kot najstarejšega človeka, ki je preživel nacistična koncentracijska taborišča. Zdaj, ko ne gre nikamor in k njemu ne pride nihče, je poudaril, da mu ni dolgčas, ker se tudi v življenju nikoli ni dolgočasil. »Niti en dan ne.«



Koronavirus spremlja, nihče ne ve, kako se bo končalo, poudaril je, da je treba slediti navodilom o nošenju mask, rokavic, izolaciji. Ko bo epidemija končana, se bo človeštvo spet zavedlo, da smo vsi enako ranljivi, je dodal Pahor, in takrat bo spet čas za zakon človeštva. Zakon, po katerem med nami ne bo ne žejnih ne lačnih.