Bosanske basni: hommage Jugoslaviji

Zakaj Tomaž Lavrič še ni dobil Prešernove nagrade? To se boste vprašali, če boste v roke vzeli strip Bosanske basni.    

Objavljeno
05. marec 2015 11.55
Iztok Sitar
Iztok Sitar

Najprej je bila Beseda. Potem je bila Bosna. Najprej je bil Ivo Štandeker (1961-1992), ki je leta 1987 prišel na Mladino in začel pisati o stripu. Osnoval je rubriko XX. stoletje, s katero je postavil nove temelje slovenski stripovski kritiki, ki je bila vse od Vidmarjevih kultnih esejev v Magni Purgi in Tribuni samo bleda senca same sebe, v resnici pa zrcalni odsev slovenskega stripa tistega časa. Z njo je po dolgem in počez prekrižaril fiktivni stripovski svet in hkrati na straneh Mladine z Novim slovenskim stripom ustvaril realnega, osvobojenega vseh predsodkov proti politiki, seksu in cerkvi, takega, ki se ni več zatekal k domišljijskim temam in junakom, ampak je naturalistično odslikaval surovo družbeno stvarnost, katere glavni junaki smo bili mi sami.

Potem ga je prešinilo: »Zakaj za vraga naj pišem o stripu, če v Sloveniji ni stripa?« Zbral je par avtorjev in Beseda je meso postala. Po njegovi ideji je nastala zdaj že legendarna Diareja takrat anonimnega Tomaža Lavriča (1964), danes prvega moža slovenskega stripa, ki v dveh ali treh sličicah čiste linije komentira politične anomalije bivše države in je svojevrstna kronika jugoslovanske krize in razpada države, ki nam vsekakor podaja veliko bolj avtentičen pogled na polpreteklo zgodovino kot vsi šolski učbeniki skupaj.    

Več o Bosanskih basnih preberite na spletni strani pogledi.si.