»Božja beseda je obilje in raznolikost«

Profesor za arabske književnosti na Inštitutu za arabistiko­ in islamske vede Univerze v Münstru Thomas Bauer je leta 2011 objavil knjigo Kultura­ dvo­umnosti: drugačna zgodovina­ islama (Krtina, prevod Raid al Daghistani). Delo je hitro doživelo­ močan odziv in dober sprejem.­

V veliki meri upravičeno in razumljivo, saj se dotakne­ jedra konvencionalnega pogleda­ na islam, ki ga moderni zahodni svet pogosto označuje za nazadnjaškega, teokratskega in nedojemljivega za kakršenkoli postmoderni pluralizem. Thomas Bauer vse te klasične predpostavke postavi pod vprašaj.

Glavna naloga, ki si jo avtor zada v delu Kultura dvoumnosti, je raziskati zgodovino islama ter pokazati, da je tako imenovani orient pogosto favoriziral prakse, ki bi jih danes najlažje označili z izrazom liberalne. Vse skupaj se napaja v neki fundamentalni dvoumnosti, pri kateri je opaziti splošno tendenco islama za odpiranje prostora večpomenskosti.

A ne gre zgolj za strpnost do drugačnega, pri čemer bi to drugačno bilo dojeto kot slabše, a nekaj, kar vseeno toleriramo, pač pa: »O fenomenu kulturne dvoumnosti govorimo takrat, ko je nekemu pojmu, načinu delovanja ali predmetu po daljšem časovnem obdobju mogoče sočasno pripisati dva nasprotujoča si ali vsaj konkurenčna in očitno razlikujoča se pomena ...«

Pod okriljem te osnovne opredelitve se Bauer spusti v raziskovanje številnih področij, od religije in literature do prava in seksualnosti. Za vsako od zamejitev mu po večini suvereno uspe pokazati, da je islam v velikem delu zgodovine gojil raznolikost, ideološkost pa se skorajda nikoli ni spremenila v totalitarnost, pač pa je tudi na ravni države heterogenost velikokrat dobivala podporo in položaj dominantnega pogleda na družbeno ureditev.

Glavni greh novejšega islama je tako predvsem zdrs v zahodni, moderno znanstveni pogled ter opuščanje starih obrazcev odprtosti. Na izpostavljenih področjih potekajo nasprotni si procesi, a naj bi pri islamu šlo predvsem za odziv na zahod, medtem ko naj bi drugi bil avtonomni kreator novega. V igri sledenja in prilagajanja islamski svet z vidika zahodnega žal vedno potegne kratko, saj je v nenehnem zaostanku in permanentnem neskladju z domnevnim vzornikom.

Tudi v Koranu ni bilo enoznačnosti

Če pogledamo primer obravnave odprtosti interpretacije oziroma dvoumnosti Korana kot glavne svete knjige, v kateri bi lahko naivno pričakovali največjo gotovost, Bauer dokazuje, da v velikem delu zgodovine te enoznačnosti preprosto ni bilo oziroma si je vodilni možje sploh niso želeli. Nekaj težav je že na fundamentalni ravni.

»Koran je bil že od samega razodetja posredovan ustno in je bil zato v islamski zgodovini vedno obravnavan kot recitacijsko besedilo. […] Ker večine prozodičnih specifik pri recitaciji Korana ni mogoče zapisati, poteka prenos te veščine še dandanes preko neposrednega stika med učiteljem in učencem ...«

Vsakomur je jasno, da tovrsten prenos težko zagotavlja identičnost in je sam po sebi nagnjen k permutacijam, zato so seveda nastajali tudi zapisi, predvsem kot mnemonični pripomočki, a se tudi tu pojavljajo težave. »Prvič, vrednost, ki je pripisana pisavi, je ponovno pretirana. V arabski pisavi se cela vrsta črk razlikuje le po postavitvi točk. Te diakritične točke pa v tistem času večinoma še niso bile v splošni rabi.«

S tem se seveda razpre možnost za dvom, razpre se polje verjetnostnih interpretacij, gotovosti pa praktično ni mogoče zagotoviti. Seveda so bili poskusi v zgodovini, ki so hoteli prikazati eno od različic branja in pisanja Korana kot edino pravilno, kar je današnji prevladujoč pogled, a večji del zgodovine so poznavalci dvoumnosti Korana in številne različice sprejemali kot nekaj normalnega in celo zaželenega.

»Ibn-al-Džazarījev tekst tako prekipeva od veselja nad raznolikostjo koranskega besedila in od ponosa nad obstojem vede, ki to raznolikost neguje in kroti.« Za sprejemanjem te mnoštvenosti se skriva tudi prepričanje, da: »Božja beseda je obilje in raznolikost, ki ju človek ne more nikoli popolnoma dojeti.«

Bauer je v trditvah vsekakor prepričljiv, k čemur pripomorejo številni primeri ter sklicevanja na primarne vire. Na osnovni ravni se zato zdi, da je avtorjev namen dosežen. Vseeno pa se pojavlja skozi delo tudi nekaj pomislekov in na nekatere od njih na koncu spremne besede opozori Raid al Daghistani.

»Nekoliko problematični sta tudi dihotomija in polarizacija, ki ju Bauer prepoznava v razmerju med klasičnim islamom in modernim Zahodom. Čeprav je večina njegovih primerov zelo poučnih in ugotovitev povsem pravilnih, pa resničnost vseeno ni tako črno-bela, kot jo pogosto želi prikazati.« Skozi ovinek se tako Bauer ujame v mišljenje, ki ga percipira kot klasično zahodno, predmet preučevanja pa gleda skozi prizmo gotovosti in polarnosti.

K pomislekom pisca spremne besede bi lahko dodali na nekaterih mestih nepotrebno, predvsem pa že kar spekulativno povzdigovanje dosežkov islamskega sveta. Tak je recimo primer o odkritju Amerike, ko Bauer insinuira, da so novo celino po vsej verjetnosti prvi odkrili arabski pomorščaki, kar ostane v veliki meri neutemeljeno, predvsem pa je nepotrebno, poleg vseh trdnih dokazov na drugih področjih, iskati domnevne kvalitete ali prednosti, tudi na področjih, na katerih slednjih ni mogoče jasno izrisati.

Zagovor dvoumnosti

Nadalje se nekoliko zatakne tudi pri izpostavljanju referenc iz zahodnega sveta. Četudi predvidljivo, saj se zanemarjanje določenih filozofskih skupin dogaja pogosto, kar še posebno drži za sofiste, ki so bili tudi na jezikovni ravni zgodovinsko omalovaževani, bi Bauer glede na nekatere očitnejše povezave to lahko omenil vsaj obrobno.

Tako bi ob pregledovanju del islamskih avtorjev »o dobrih in slabih straneh vseh reči« bilo smiselno omeniti Dvojne trditve starejše sofistike, v katerih se dogajajo praktično isti postopki, saj neznani avtor antičnega zapisa prav tako argumentira v različne smeri in poskuša prikazati, da so označevalci pogosto relativni. Tudi sicer so elementi z Zahoda, kjer so bili prisotni dvomi o nekem gotovem spoznanju, čemur se recimo približa tudi mistična filozofija, v veliki meri slabo izpostavljeni.

Kako torej zajeti Kulturo dvo­umnosti? Knjiga je vsekakor dobra, saj nam razkriva pogosto prezrt pogled na zgodovino islama. Bauerjevo preučevanje islama je očitno visoko strokovno in nam zato lahko postreže z marsikaterim malo znanim podatkom. Po drugi strani je v primerjalnem elementu delo nekoliko šibkejše, predvsem pa ne toliko suvereno kot pri obravnavi primarnega pola.

Pojavlja se torej vprašanje, ali ne bi bilo smiselno ostati predvsem pri predstavitvi osnovnega objekta raziskovanja oziroma nadgraditi komparativni del. Sicer pa je to neskladje nekako skladno z vsebino dela, ki zagovarja dvoumnost. S tem je v nekem širšem loku in kontinuiranem zamahu knjiga skladna s povedanim, vse nejasnosti so bile nemara storjene celo namerno. Sklenemo lahko zgolj tam, kjer se knjiga začne, torej v dvoumju.