Brez zbornika bi bil prevod Slave nepopoln

Ureditev in izdaja spremljevalnega zbornika Studia Valvasoriana k prvemu celovitemu prevodu Slave vojvodine Kranjske Janeza Vajkarda Valvasorja je le eno, a pomembnejše delo zgodovinarja Janeza Weissa. Strokovno se je ukvarjal predvsem z obdobjem reformacije v Beli krajini, je pa tudi kitarist in vokalist skupine Brocken lock.

Prevod celotne Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske je torej vendarle končan. Dan pred božičem je izšel še skoraj tisoč strani obsežen spremljevalni zbornik Studia Valvasoriana. Lahko poveste kaj več, kaj se je dogajalo?

Zadnji, četrti, del prevoda Die Ehre (Slave) je z enoletno zamudo izšel ob koncu leta 2013. Izdajatelj prevoda, Zavod dežela Kranjska, je imel v tem času vrsto težav, ki so botrovale zamudi. Velikim finančnim negotovostim in logističnim težavam je sledila neopravičljiva medijska gonja, ki je v izredno negativni luči prikazovala delo celotnega zavoda in njegova prizadevanja. Rekel bi, da je v tipično slovenski maniri obsodila še pred kakršnokoli razsodbo. Zavajajoče in škodljivo pisarjenje smo morali pozabiti, popolnoma zaupati v delo pristojnih institucij in vsem negotovostim in negativnim pritiskom navkljub nadaljevati s pripravo spremnih študij. Studia Valvasoriana je, čeprav na samem koncu leta, izšla v obljubljenem letu 2014 in v četrtek bi jo morali uradno predstaviti na Ljubljanskem gradu, pa je bil zaradi vremena dogodek prestavljen.

Brez spremljevalnih študij bi bil celotni prevod gotovo nepopoln!

Vsekakor. Med Valvasorjem in nami zija tristoletna časovna vrzel. Čeprav je prostor, ki ga živimo, v temeljnih danostih enak, ga dojemamo in razumemo povsem drugače. Valvasor je bil pisec časa začetkov izhoda iz nedoletnosti, Slava pa njegov sladki sad velikega truda. V njej srečamo oba pogleda na naravo in človeka, ki ju simbolizirata dve Valvasorjevi percepciji podzemlja, na eni strani Postojnska jama polna grimas, na drugi strani mehansko urejeno podzemlje Cerkniškega jezera. Na eni strani čarovniške grmade Kranjske s srednjeveškim Malleus Maleficarum, na drugi strani Royal Society z Newtonovimi Philosophiae Naturalis Principia Mathematica. Naloga Studia Valvasoriana je ta razkorak, to vrzel osmisliti in prekoračiti ter nam smiselno približati Janeza Vajkarda Valvasorja, Slavo vojvodine Kranjske in ne nazadnje deželo Kranjsko, od katere konca še ni minilo niti stoletje.

 Ostaniva pri zborniku: Kakšen koncept ste naredili in kako ste ga, po vašem mnenju, uresničili?

Kot rečeno, je bil naš namen približati avtorja in njegovo delo. Govori o Valvasorju, o Slavi vojvodine Kranjske in o deželi Kranjski. Obsega čez tisoč strani in je največji Valvasorju posvečen zbornik do sedaj, je večdisciplinaren zajema torej prispevke različnih ved, dominantno pa je seveda zgodovinopisje. Obravnava vrsto osrednjih vprašanj o omenjenih treh subjektih, tako v materialnem kot v duhovnem smislu, in široko odpira razumevanje osebe, časa in prostora. Na eni strani vabi v bogastva Slave, ki so sedaj na voljo vsem, in jih razlaga, na drugi strani pa izreka caveat, svari, avtoritete namreč ne moremo enostavno enačiti z resnico, čeprav je zelo stara.

 Pri zborniku sodeluje veliko strokovnjakov z različnih področij, »imena, ki jamčijo za vrhunski izdelek v vseh pogledih«, je bilo mogoče prebrati v propagandnem gradivu. Kako ste jih izbirali? Med njimi je tudi nekaj takih, ki smo jih doslej malo poznali kot poznavalce največjega slovenskega polihistorja.

Izhajali smo iz omenjene vsebinske trojnosti in v skladu s tem izbirali sodelavce. Nekaj jih je bilo z nami od samega začetka, nekaj pa se nam jih je po predlogih in priporočilih pridružilo pozneje. Vseh avtorjev tukaj ne morem imenovati, saj nas je kar sedemnajst, posebej bi poudaril pomoč in predloge dr. Borisa Golca, največjega poznavalca Valvasorja, brez katerega bi vsebina težko dosegla to kvaliteto. Naše »malo poznavanje« strokovnjakov, naše dike, le ustreza kulturi, ki namenja veliko več pozornosti vsaki neumnosti in poniglavosti kot kakršnemu koli znanju in upornosti. Rezultat je zadnja leta zelo jasno viden in otipljiv.

 Verjetno vaše uredniško delo vendarle ni bilo tako težko kot delo prevajalcev, za katerega dr. Matjaž Kmecl, tudi eden od uvodničarjev v zborniku, trdi, da ni le prevod, marveč spomenik slovenstvu?

Uredniško delo ni bilo po svoji težavnosti ali obsegu nikoli niti blizu kovanju več kot tri tisoč petsto strani tristo let stare nemščine in drugih jezikov v slovenski jezik. Družini Debenjak, Božidarju, Primožu in pokojni Doris gredo vse čestitke in čast za ta veliki dosežek in menim, da je bilo predsedniško odlikovanje povsem na mestu. Poskuse in težave prevoda odlično opiše dr. Kmecl v uvodniku v Studia in ponudi manjši historiat starejših prizadevanj. Resnično smo lahko ponosni, da imamo ta neprecenljiv spomenik preveden v naš jezik. Čaka nas veliko samospoznavanja, lepega branja.

 V spremni besedi ste zapisali, da je v zborniku 20 prispevkov različnih strok, ki v marsičem odpirajo nova področja in nova razumevanja zelo starih vsebin«. Ste lahko konkretnejši?

Valvasorja smo začeli spoznavati z deli Radicza, ga dodobra spoznali z Vincencem Rajšpom, dr. Boris Golec nam ga je povsem razkril. dr. Maja Žvanuto pa ga je umestila v živahni Nürnberg 17. stoletja. Grafike Valvasorjeve delavnice so del slovenskega imaginarija, Tine Germ in Gašper Cerkovnik sta jih umestila v sodobni evropski kontekst. Opise naravnih danosti Kranjske v Slavi smo povzemali neštetokrat, Žiga Zwitter pa jih je celovito zajel in podrobno razložil. To je le nekaj prispevkov tega bogatega zbornika, o drugih pa se boste prepričali sami.

 Avtorji tako umeščajo Valvasorja in njegovo delo v njegov čas, saj spregovorijo o takratni oblasti, plemstvu, gradovih, mestih, kulturi ...

... in razlagajo Valvasorjeve vsebine z današnjim razumevanjem. Pri tem opozorijo bralca na nedopustnost nekritičnega povzemanja in popravijo marsikatero napako ali nedoslednost. Bralec je soočen z množico razlik, kot na primer med Valvasorjevo samopredstavitvijo in moderno raziskavo njegove rodbine; med Valvasorjevo in moderno razlago Kranjske, Kranjcev in njene zgodovine; med Valvasorjevimi in modernimi historiati gradov in mest. Na nek način je tudi ta knjiga »antiqua et nova«, starodavna in moderna.

 Kam bi, po vsem védenju o njem, Valvasorja umestili v evropskem prostoru?

Je gotovo eden najboljših jezuitskih učencev Kranjske, ki je kot vsak dober učenjak presegel okvirje, v katerih je zrasel. V Slavi je izkazal dvom in nekatera moderna dojemanja, ki so se vpričo razumevanja univerzuma kot kreacije in vanj posegajočih zunanjih agensov, ki suspendirajo naravni red, marsikje zamotala v meglo. Zato bi ga umestil v prelomen in primerljivo slabo poznan čas prehoda iz ostankov srednjeveških percepcij v razsvetljenstvo. Gotovo spada med pomembnejše srednjeevropske polihistorje 17. stoletja, kar nenazadnje potrjuje njegovo članstvo v Kraljevi družbi v Londonu.