Tiskane izdaje
Zlate Poljane (v Državi in mestu), v katerem so nameščeni vsi tisti, ki jim začno odpovedovat organi in potrebujejo transplantacije, s čimer postanejo »sintagmati« (tj. tisti, katerih telesa so delno v javni lasti), je hibrid med domom za ostarele, zaporom, koncentracijskim taboriščem in raziskovalnim laboratorijem ter alegorija za državo. Ne nujno za Državo in mesto, kjer je nemalo »odmevov« na trenutno politično stanje pri nas, temveč za nekakšno simbolno Državo. V Domu starostniki tako ali drugače vegetirajo. Bodisi so pootročeni, sledijo le (nagonskim) željam in so nezmožni refleksije svojega okolja bodisi so že tako izmučeni, da zgolj še ždijo, ne da bi lahko umrli.
V Državi in mestu je ustavna pravica vseh državljanov nesmrtnost, ki jo Merc postavi kot zaščitni znak najvišje oblike demokracije. Jasno je, da gre v resnici za »končno« obliko terorja; država si prilasti telesa svojih državljanov, odvzame pa jim spomin, zaradi česar so prisiljeni bivati v sedanjiku in izgubijo identiteto. Postanejo surovina, iz katere politična elita črpa lastno moč. Telesa starostnikov izrabljajo v upanju, da najdejo način, kako učinkovito premagati smrt; za zdaj so na točki, ko lahko preprečijo smrt, ne pa razkroja, zaradi česar starostniki obtičijo na meji med življenjem in smrtjo.
Več preberite na spletni strani pogledi.si.
