Tiskane izdaje
Lepote življenja si deležen, kolikor si je vreden. Človek mora delati na sebi, da je sposoben zgrabiti svet z obema rokama, da ne drži samo svet njega in ga vozi naokrog.
Potem, si domišljam, imam moč in se mi zgodijo stvari, ki jih v življenju hočem. Najbolj pa se v tej lepoti spominjam ljudi, ki sem jih skozi delo spoznal in so mi dali svetlobo in del sebe, da sem tudi sam šel skozi ta svet lažje.
Tako je v enem zadnjih pogovorov kot gost na radiu razmišljal Drago Medved, že nekoliko utrujen od bolezni, o kateri je dejal, da če je bolnih toliko ljudi, zakaj bi bilo njemu prizaneseno?
Novinar, urednik, publicist, pisatelj, pesnik, založnik, slikar in vinski vitez so njegovi poklici in nazivi, zaradi katerih v svoji skromnosti nikoli ni dvignil nosu in jih ni izrabljal za prevlado v polemikah. Vedno vljuden, a tudi nekoliko zadržan je bil do ljudi, toliko, da se ga prijatelji spominjajo po neopredeljivosti, zdaj, ko Draga ni več, pa se nenadoma čudijo, koliko topline občutijo ob slovesu.
Ta njegova zadržanost, pravijo, je bila le površinska, tudi sam je opazoval življenje z distance, obenem pa je skočil vanj. Ustvaril si je krog tesnih, a nikoli nepremišljeno pristnih prijateljev ter še brez števila dobrih znancev, pa nobenega nasprotnika. Kar tako, ker se življenju ni upiral, dokler ni od njega samo odšlo in nekako samo po sebi umevno je obenem spisal občudovanja vreden in ploden življenjepis.
V mladosti si je želel postati kaj drugega kot stavec in tehnolog v tiskarni Celjskega tiska, a potem so v tiskarno prihajali pisatelji in pesniki, da se je z njimi pomenkoval. Ker je stavil tudi Novi tednik, so ga leta 1971 čez noč odredili za tehničnega urednika časopisa. Sedem let kasneje je bil že urednik, zatem predsednik celjske Socialistične zveze delovnega ljudstva, potem novinar in komentator kulturne redakcije dnevnika Delo.
Že leta 1966 je bil med ustanovitelji celjske literarne revije Obrazi, nadaljeval je kot njen urednik in nam, gimnazijcem, delal veselje s kakšno objavo pesmi. Leta 1971 je bil med botri Tedna domačega filma v Celju, ki ga je vodil desetletje.
Po osamosvojitvi Slovenije se je zapisal med samostojne novinarje in podjetnike. Da te novinarsko delo zahteva zase, njemu pa se je nabralo toliko gradiva in beležk, ki jih je hotel povedati, je nekoč razložil odločitev za svobodni poklic.
Še kako mu je uspelo. Novinarskega in publicističnega delovanja ni opustil, ob tem pa je pisal filmske scenarije, monografije slovenskih krajev in pokrajin, se vrnil k mladostni ljubezni, slikarstvu, in razstavljal, pisal pesmi ter jih izdal v zbirki Botritis in svojih dvajset in več knjižnih naslovov sklenil z razširjenim ponatisom knjige o pečatu, ki so ga znameniti Slovenci pustili Dunaju in ga znajo Dunajčani še dandanašnji bolj čislati od Slovencev.
Drago je bil vinski vitez Evropskega reda vitezov vina in vitez slovenske dvanajstije Reda sv. Fortunata. Kdor je obiskal njegov dom sredi zelenja v Novi Cerkvi, kamor se je s soprogo iz Celja preselil ob prelomu tisočletja, je lahko občudoval njegove kuharske spretnosti, vselej pospremljene s primernim vinom. Njegova enološka bibliografija zavzema vsaj polovico njegovega knjižnega ustvarjanja, od Trte življenja, Vinskega brevirja, Najlepših trt na Slovenskem do Sto resnic o vinu in drugih.
»Nimam vinograda ne kleti. Ko sem raziskoval druge teme, sem ugotovil, da so ljudje nerodni, ko pijejo, postanejo grobi in primitivni, ter uvidel, da gre za bogastvo, ki je v napačnih rokah popolnoma degradirano,« je povedal. Začel je pisati o kulturi vina in pitja ter si s tem prislužil evropsko čast.
Tisti, ki smo ga poznali, smo ponosni nanj in na bogato zapuščino, ki nam jo je prepustil v uporabo in uk, ter obžalujemo, da se nismo nikoli dovolj potrudili zvabiti ga iz njegove dostojnosti. Preveč nam je bilo lepo v senci njegovega svetovljanstva, godila nam je njegova blagodejna umirjenost.
