Dulce Maria Cardoso o tujcih v domovini

Begunci, pregnanci in izseljenci so pogosto temačna stran velikih zgodovinskih dogodkov­ in spopadov. V romanu Vrnitev (Cankarjeva založba, prevod Barbara Juršič) se nagrajena portugalska pisateljica Dulce Maria Cardoso spominja svojega otroštva, ko je kot desetletna deklica zapustila Angolo in se z družino preselila v Lizbono.

Veliki eksodus se je zgodil v obdobju dekolonizacije, ki je bila najbolj intenzivna v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, po razpadu zadnjih ostankov imperijev. Toda fašistična Portugalska je pod vodstvom velikega vodje Antónia Salazarja in njegovega naslednika Marcella Caetana še nekaj časa vodila vojne proti osvobodilnim gibanjem v svojih kolonijah – Gvineji, Angoli in Mozambiku ter Severnemu Timorju in Goi. Goo je zasedla indijska vojska in Portugalci niso mogli nič, razen tega, da so pri Združenih narodih zahtevali, kar je domnevno njihovo. V afriških kolonijah so bila močna gverilska gibanja, ki so navsezadnje pregnala Portugalce iz kolonij. V Angoli se je to zgodilo leta 1974. Razpadu portugalskega imperija je sledil eksodus belcev pa mulatov in črncev, ki so z njimi sodelovali. Njihovo premoženje je večinoma ostalo v teh novih ­državah.

Dulce Maria Cardoso, ki se je rodila leta 1964 v Angoli, v romanu Vrnitev skozi oči petnajstletnega Ruija opisuje dečkovo begunsko usodo. Njegova pot v neznano se je začela s premirjem med borci za svobodno Angolo in kolonialno upravo ter vzpostavitvijo zračnega mostu med Angolo in prestolnico, kakor so romantično imenovali Lizbono. O tem mestu in Portugalski so se otroci v Angoli, vključno z Ruijem, učili kot o idiličnem kraju, kjer je vse lepo in prav. Resnica, ki jo spoznava deček, je seveda popolnoma drugačna. Povratniki so v svoji ožji domovini skorajda tujci. Domačini jih gledajo postrani, češ, to so tisti izkoriščevalci črncev. Imajo jih tudi za manj vredne državljane. V šoli jih ne kličejo po imenih, temveč le povratniki, na ulici se ozirajo za njimi, kajti oblečeni so v podarjena, prevelika in grda oblačila. Dela zanje ni oziroma jim domačini očitajo, da jim hočejo odvzeti delovna mesta. To zelo prizadene petnajstletnega Ruija in njegovo družino. Deček se sprašuje, kje in kaj je dom, in ugotavlja, da je doma v Angoli, na toplem.

Naivnost in kruta realnost

Tema romana je zadušljiva, tak je tudi jezikovni pristop, saj zgodba kar sili naprej brez postanka. Čeprav se zunaj dogajajo velike zgodovinske spremembe, je Rui navsezadnje petnajstletnik, v čigar domišljiji in kasneje tudi praksi je najpogosteje seks. Vsekakor njegovo naivno pojmovanje sveta vse pogosteje naleti na kruto realnost. Vztrajno čaka, da se jim pridruži oče, ki ga je odpeljala milica novo nastajajoče angolske države, čaka pa tudi, da njihova družina odide v obljubljeno deželo Ameriko ali vsaj Brazilijo.

V romanu se avtorica Dulce Maria Cardoso loteva vprašanj identitete, nacionalnosti, pripadnosti, pregnanstva in iskanja opore v neznanem okolju. Po štirih desetletjih so povratniki še vedno drugačni, zaznamovani so s spomini na nekdanjo domovino, ki je zanje postala tujina. Knjiga tako postane univerzalna zgodba izkoreninjenosti v sodobnem svetu.

Vrnitev je leta 2011 na Portugalskem prejela posebno nagrado kritikov in postala knjiga leta.