Dvomljivec, ki se je uprl dvomu

Splet biografskih in zgodovinskih okoliščin je kriv, da širša­ kulturna javnost Vilija Steguja­ skoraj ne pozna. Znan je seveda­ v teoloških in ­cerkvenih krogih, še najbolj pa med nekdanjimi sopotniki in prijatelji.­ Ti so mu septembra­ 2013 na Premu, kjer je bil doma, ob 70. obletnici rojstva pripravili simpozij, lansko jesen­ pa je pri Društvu 2000 izšel tudi zbornik Samotna pot. V njem je njegova poezija, pa tudi zapisi, o čem in kako je razmišljal.

Vili Stegu je bil po poklicu duhovnik, a tudi pesnik, publicist in prevajalec. Umrl je leta 1989, star komaj šestinštirideset let. Smrt ga je slučajno zatekla v domovini, od leta 1975 je bil namreč na pastoralnem delu med Slovenci na Bavarskem. Pred tem je bil župnik na Vojskem, še prej kaplan v Solkanu.

V duhovnika je bil posvečen leta 1969; če potujemo po času še bolj nazaj, ga najdemo na ljubljanski teološki fakulteti in izvemo, da se je za bogoslovje odločil po gimnaziji v Postojni. Kot srednješolec se je loteval raznih opravil (bil je tudi turistični vodnik), predvsem pa je veliko bral in pisal pesmi. Doma na Premu, ki je tudi Kettejev rojstni kraj, je imel svojo gledališko skupino.

Bil je duhovno živahen, samoiskateljski mladenič iz brkinske kmečke družine. Ruralno socialno okolje, kakršno je zaznamovalo mnoge slovenske literate, je nedvomno vplivalo tudi nanj. Toda teža zemlje, rodu, krščanstva, slovenstva se je pri njem – tako kot pri Kocbeku ali Balantiču – kmalu­ sublimirala v različne oblike transcendence in pesniško imaginacijo.

V njegovih zelo zgodnjih pesmih (ostale so v tipkopisu iz leta 1964), ki so v tem zborniku objavljene prvič, beremo takole ekspresivne verze: sonce / z razkuštranimi kodri / se odpravlja spat / v zlato krsto ... (Akordi večnosti) Ali pa so previdno ljubezenski: drobne / deklice so po obzorju / razobesile / rdeče predpasnike / in so odšle ... (Čakanje)

V krogu Revije 2000

Stegu se je kot pesnik in intelektualec pomembno izoblikoval v krogu podobno nemirnih ljubljanskih bogoslovcev druge polovice šestdesetih let, mladeničev, ki so po svoje, z iskanjem novih oblik religioznega življenja, odgovarjali na novo družbeno senzibilnost, ki jo je prineslo revolucionarno študentsko vrenje. Še pomembnejša so bila liberalna sporočila drugega vatikanskega koncila (končanega leta 1965). Živahen duh, spodbujen tudi s kratko domačo politično odjugo v času Staneta Kavčiča, je prerasel v generacijsko in idejno zaokrožen projekt Revije 2000, revije za »krščanstvo in kulturo«.

Prva številka je izšla leta 1969 in je naslednjih več kot štirideset let pomembno sooblikovala slovenski kulturni prostor (pred dvema letoma je morala zaradi neurejenega financiranja ugasniti, ostalo pa je društvo istega imena). Previdno krščansko opozicijsko držo njenih tvorcev je revija v filozofskem in umetniškem smislu opirala na francoski personalizem in krščanski socializem, kar seveda pomeni, da je bila nad njo razprostrta velika senca Edvarda Kocbeka. Pravzaprav je bila Revija 2000 nadaljevanje njegovega angažiranega in kritičnega katolištva z drugimi, manj ideološko izpostavljenimi in politično manj obremenjenimi sredstvi. Bila je zgodnji primer demokratičnega sanjarjenja, a tudi dejanskega idejnega pluralizma.

Vili Stegu je najvišji pesniški »proizvod« te revije, hkrati je bil eden od njenih treh poglavitnih ustanoviteljev. Druga dva sta bila Peter Kovačič Peršin, dolgoletni revijin urednik in sedanji predsednik društva, ter Pavel Peter Bratina, duhovnik, prevajalec in publicist. Oba sta seveda med avtorji prispevkov za Samotno pot, oba izčrpna pričevalca in sooblikovalca podobe Vilija Steguja. Bratina (Šestdeseta leta 20. stoletja in Vili Stegu) je popisal družbene in idejne okoliščine v času nastanka revije in izrisal kronološko rastoč Stegujev portret, Peršin pa se je posvetil globljemu uvidu v njegovo poezijo (Poezija Božjega molka). Preostali simpozijski avtorji so literarna zgodovinarja Urška Perenič (Pesništvo Vilija Steguja v širšem kontekstu slovenske poezije: [U]gašajoče san[jan]je)­ in Denis Poniž (Svet(l)i paradoks Stegujeve poezije) ter teolog in publicist Edvard Kovač (Personalizem Vilija Steguja).

Iz prispevkov vseh petih premišljevalcev o pesniku se bralec lahko dovolj dobro pouči o okoliščinah nastanka Revije 2000 (med sodelavci najdemo veliko kasnejših in tudi sedanjih politikov), toda bistven je seveda pesnik sam: zbornik prinaša 118 njegovih pesemskih besedil (v nekaterih primerih gre za krajše cikle), razdeljenih v pet razdelkov.

Notranji brevir

Pesnik, ki je bistveno manj znan, kot je močan, je ves svoj pesniški opus ustvaril v prvih petnajstih letih odraslega življenja. »Z odhodom v tujino je domala usahnil njegov pesniški navdih, a se je posvetil prevajanju in esejistiki«, preberemo suhoparno sporočilo na zavihku zbornika. Po letu 1975 Stegu torej ni več pisal pesmi niti se ni pretirano zanimal za svoje minulo delo. Pri Reviji 2000 so leta 1996 izdali (urednik Kovačič Peršin) izbor Ugašajoče sanje – in to je bilo do zbornika Samotna pot vse.

Stegujeva nezainteresiranost za običajna promocijska opravila kaže, da pesnikovanja ni razumel kot nujno socialno relacijo (kaj šele kot pot do slave!), ampak je bila poezija zanj najprimernejši medij za izražanje eksistencialne stiske. Pesem je bila njegov notranji brevir. O eksistencialnem konfliktu kot jedru njegove pesniške izpovedi poročajo, vsak po svoje seveda, vsi štirje premišljevalci.

Urška Perenič govori o lirskem subjektu, ki »ugaša v svetlobo«. Ta bistro izraženi paradoks, to dihotomičnost Stegujeve pesniške materije natančneje popišejo besede Denisa Poniža: »... da, vse je zaman, a prav zato, ker je zaman, ker je večnost samo podoba trenutka in trenutek samo sanja o večnosti, je treba vztrajati, biti zvest samemu sebi, iskati tam, kjer so vsi drugi opustili iskanje.«

Peter Kovačič Peršin je zapisal, da so Stegujeve religiozne pesmi »krik in zaklinjanje, prošnja in predanost iz razpetosti med vero in nevero«. In sklenil: »To doživljanje Božjega molka in zaupanje vere v Njegovo skrito navzočnost je bila Vilijeva globoka bivanjska preizkušnja in izkušnja, a prav zato tudi milost, da jo je mogoče izpovedati. To pesniško poslanstvo je, tako menim, tudi osmišljalo Vilijevo duhovništvo.« In še podobna observacija Edvarda Kovača: »Preko človeške tragike je Vili gradil svojo teologijo in filozofijo ali modrost upanja.«

Čeprav z zamudo

Iz teh navedkov, čeprav gre le za okruške daljših razmišljanj, si je vendarle mogoče ustvariti predstavo o pesniku, ki skuša izražati eksistencialno razdvojenost, svojo lirsko »teologijo« brezupa – in vendar upanja. Če to predstavo prenesemo na konkretno osebo, dobimo mladega teologa, ki je razpet med racionalno dojet nesmisel svojega poslanstva in iracionalno vero v njegov smisel.

Dvomljivca, ki se radikalno odpove dvomu. Ki »ugaša v svetlobo«. Stegu je v tej svetlobi preživel zadnjih petnajst let življenja, ki se ujemajo z njegovim pastoralnim delom med zdomci v Nemčiji (Ingolstadt). Ker je obvladal francoščino in iz nje tudi prevajal, večina njegovega filozofsko esejističnega dela je vezana na francoski personalizem (Emmanuel Mounier, Simone Weil), si je sicer želel v Francijo – toda tam ni bilo prostega mesta.

Zapuščina, zaradi katere je Steguja, čeprav z zamudo, treba ugledati znotraj slovenskega literarnega kanona, je vezana na čas pred odhodom, na čas velikega notranjega nemira. Zajetje njegove poezije visi med vrhovi, ki jih sestavljajo francoski simbolisti, Federico García Lorca, med domačimi pesniki pa Kocbek in France Balantič.

Na tem mestu ni mogoče postreči z najbolj markantnimi zgledi njegove poezije, naj bodo povabilo za vstop vanjo zadnji verzi iz kratke pesmi Luč: Moja duša je sito / za seme viharjev / in čaka / na zadnji spopad.