Tiskane izdaje
Morda mnogim, morda zgolj peščici tistih, ki znajo v njenih izbrušenih minaturah prepoznati melanholijo, resigniranost, žalost, osamo, pa tudi izjemen vitalizem in eros do življenja. Lidija Gačnik Gombač je o njej zapisala, da bi lahko na podlagi nekaterih njenih del Voukovo predstavili kot pesnico temne poezije, vendar tudi skozi najtemnejšo temo zablisne svetloba, spomin, privid ter zrači lahkotnost kot odsotnost in čista bolečina odpovedi. Tako se rojeva taka pesem, ki je v knjigah ni, kar se je pesnici zapisalo v pesnitvi Pesem.
Nekateri pesniki so izjemno angažirani pri dešifriranju svoje poezije, poskušajo jo dodatno razložiti in osvetliti. Se vam zdi smiselno govoriti o svoji poeziji?
To je zame ena najtežjih stvari. Ne znam je popredalčkati, o tehnopoetskih postopkih se mi ne zdi zanimivo govoriti, ne nazadnje so za to eni plačani, sicer pa pesem ni univerzalna in je ni mogoče razlagati z univerzalnim ključem, tukaj je identifikacija odvisna od vsakega bralca posebej. Ko začutim, da je pesem napisana, tako kot mora biti, je zame delo končano.
Vaše pesmi so izredno zgoščene, lapidarne miniature, v današnji brezmejni inflaciji besed bi jim bilo nesmiselno karkoli dodati.
Besede so mi svete. Vedno tudi ne najdemo pravih besed, pri pogovoru je pogosto tako kot pri fotografu, če si napet, nesproščen, če se ne moreš odpreti, fotografija ni dobra.
Se pesniki lažje pogovarjate
Ostane torej Piran?
Zagotovo. Na Belem križu v domu društva pisateljev sem imela svoj azil. Za hišo je tako lep prostor, ki ga nihče ne uporablja, in tudi sicer vsak ve, da me tam ne sme motiti. V tridesetih letih so se še borovci, trave in škržati naučili, kako se morajo obnašati. Sicer pa tja nisem prihajala kar tako, v mapi sem imela številne nastavke in osnutke, ki so nastajali doma. Ampak tam iz teh skic nastane pesem, le redkokatera pesem je bila končana kje drugje. Pa vzgib ni neposreden, morje zame ni napisalo še nobene pesmi, to so le metafore in prispodobe, gre zgolj za drugačno razpoloženje, za drugačno koncentracijo, drugačno senzibilnost.
In verjetno za drugačne barve?
Modra je moja barva. In gozda se bojim, tam mi je tesnobno, morda zaradi pravljic, ki sem jih prebirala kot otrok.
Pri vas je v ospredju bela barva, ki ob vseh drugih pomenih simbolizira tudi negotovost, to pa je – oziroma bi vsaj moral biti – pogoj za nastanek umetniškega dela?
Nisem vedno prepričana vase, potezo negotovosti imam zagotovo v značaju, iščem se, in to skozi pesem. Vedno znova ugotoviš, da tiste velike, dokončne pesmi ni. Je samo zadnja pesem in vsaka naslednja je podarjena. Bela barva sicer nima tistih simboličnih dimenzij, ki ji jih ponavadi pripisujemo, denimo nedolžnost, bela je nič, je smrt, je prosojnost, mirovanje.
Ob vsej lažni samozavesti in apriornih stališčih se zdi danes negotovost prav osvežujoča?
Rada imam negotove ljudi, takšne, ki vedo, da sem jaz, ampak da so tudi drugi. Človek po naravi ni dober, v njem je veliko praobčutkov in prainstinktov in veliko je treba vložiti, da premagamo negativne občutke in strah. Kar je tudi razumljivo, sicer bi bili stroji. Umetnik je ranljiva in samokritična duša, zagotovo nimamo idealne samopodobe, tako kot je to danes pogosto predstavljeno v medijih.
Nekateri vlagajo veliko energije v vzdrževanje takšnega imidža v javnosti.
Jaz je zagotovo ne. Čeprav občasno rada stojim na odru. Veliko je samosti, tudi hotene samote, ampak včasih mi manjka druženja, čeprav priznam, da se iz velike družbe hitro umaknem.
Kras in Mediteran ublažita takšne napetosti?
V kamniti pokrajini je redek cvet toliko bolj dragocen. Me pa ne mikajo daljni južni otoki, o katerih ljudje toliko sanjarijo, tam je preobilje vsega, meni bolj imponira pust, primaren svet. Kjer nihče ne ve, kam gredo galebi spat – v nekem trenutku jih je polno nebo, v naslednjem jih ni več nikjer. In kamen, tega je težko obdelati, veliko napora je treba, da iz njega izvlečeš lepoto.
Vaše minuciozno sestavljanje besed se ne zdi nič manj naporno.
Ja, zame to nikakor ni lahkotno opravilo, ena sama kratka pesem lahko nastaja tedne in mesece, kakšna tudi leta. Ob postelji imam list in pisalo, tik pred spanjem ali ko se ponoči zbudim, si zapišem kakšno misel, saj je takrat miselni tok drugačen kot podnevi. Če ga ne zapišem, izgine, je pozabljen. Ko je pesem končana, nastopi skoraj otroška radost.
Daljšo pesniško formo ste lahko izrazili v prevodu drugega dela Fausta.
Za sedem let sem se potopila vanj. Obenem je bil to neizmeren užitek in izjemno težko delo, besede sem iskala tako rekoč iz onstranstva. Vprašanje, kako bi Goethe to povedal v slovenščini, sem si vsak dan zastavila na novo. Največ zaslug, da sem si naložila takšno gigantsko breme, ima Aleš Berger, ki je sijajen prevajalec. In sijajen človek.
O umetnosti se zdi, da izgublja svoje poslanstvo brisanja robov med različnimi ravnmi eksistence, dojemanja in čustvovanja, čedalje bolj ostaja v izolaciji.
Tako kot družba tudi umetniške zvrsti in žanri eksistirajo vse bolj sami zase, vsak poskuša pustiti nekakšen neizbrisen pečat, ki mora izstopati, žal pa pogosto izstopa bolj v negativnem ali povprečnem kot v presežnem smislu. Umetnost moramo dojemati kot celoto, stari Grki živijo v mojih genih, nemogoče in tudi nepotrebno se zdi izumiti nekaj povsem novega, praviloma zgolj zato, da bi izstopali. Prava poezija po mojem mnenju zna brisati robove med umetnostnimi zvrstmi ter umetnostjo in življenjem, ponuja drugačen vpogled in – če si odprt – tudi očiščenje.
Ena od karakteristik vaše poezije je sinteza velikih, usodnih tem in drobnih okruškov spomina.
Življenje je sestavljeno iz velikih in majhnih tem, to je celota. Ljudje pogosto čakajo, da se jim bo zgodilo nekaj velikega, ampak tisto – če se že zgodi – ponavadi ni zanimivo in osrečujoče, neredko se prav iz na videz drobnega dogodka razvije nekaj, kar nas osrečuje.
Če znamo razbrati priložnost in si vzamemo čas zanjo?
Čas je naša največja dragocenost. Če pogledam nazaj, sem se že zdavnaj 'zbogala' s preteklostjo, nimam več grenkih občutkov, ne čutim želje, da bi kdaj ravnala drugače, številna navidezna naključja morda sploh niso naključja, nesreča in žalost, o katerih se nam zdi, da pomenijo konec, se pogosto pokažejo kot vrata do nečesa novega. Vse, kar ti je bilo v življenju prineseno na pot, je treba sprejeti, vsak odpor je odveč, je nasilje zoper samega sebe. Tudi v prihodnje bom takšna, kot sem, in življenje bo takšno, kot bo.
