Ernesto Pérez Zúñiga, Španec, ki je s knjigo prebudil maestra narodov

Španci, ki s Piranom in Giuseppejem Tartinijem nimajo nič, so prvi dobili­ nagrajen roman o Tartiniju. ­Pisatelj Ernesto Pérez Zúñiga se je tako zaljubil v njegovo­ glasbo in kasneje njegovo osebnost,­ da je v njem prepoznal pomemben del sebe, se z njim identificiral, odkril ­Faustov mit in na svojstven ­način razkril nesmrtnost Tartinijeve filozofije, ki presega­ čas in prostor, katerima je kljuboval.

Zúñigovo knjigo so predstavili v piranski občinski palači in v Tartinijevi hiši. Franco Juri, direktor Pomorskega muzeja Piran, je povedal, da so nepričakovano prejeli­ knjigo z izvirnim naslovom La fuga del maestro Tartini, ki jo je v pet tisoč izvodih izdala madridska založniška hiša Alianza Editorial.

»V bistvu jo je Pérez Zúñiga poslal neznanemu naslovniku. Vedel je samo to, da naš muzej upravlja spominsko sobo velikega Pirančana, ki ga je tako navdušil. Sistematično je začel potovati po krajih, kjer je živel. Od leta 2005 je bil večkrat v Piranu, Strunjanu, Kopru, Padovi, Benetkah, Vidmu, Anconi, Assisiju, Neaplju, Rimu, Pragi in obiskoval muzeje, arhive, cerkve ..., kjer je lahko izvedel kaj o violinistu, matematiku, fiziku, modrecu, 'maestru delle nazioni' ...« je pojasnil Juri.

Kako se je pisatelj spremenil v Tartinija

Ernesto Pérez Zúñiga je na predstavitvi v Piranu, ki se je je udeležila tudi španska veleposlanica Anunciada Fernández de Córdova, Pirančanom podrobno opisal, zakaj se je poleti 2006 na prvi pogled ­zaljubil v Piran. Kasneje se je vrnil še večkrat in ni obiskoval samo piranskih arhivov, temveč je dobesedno vpijal podrobnosti, vsako najmanjšo sled starih časov in duh mesta, ki ga je spremljal na sprehodih. V violinistovi spominski sobi je podrobno preučil njegove rokopise.

»Kar precej časa sem si ogledoval njegovo posmrtno masko, tako natančno, da sem si zapomnil vsako potezo in podrobnost, celo drobno bradavičko pod očesom ... Skušal sem si ga predstavljati v njegovi hiši, na stopnišču, ob vratih, po ulici, ki pelje do minoritskega samostana, do obzidja ali po poti, ki pelje proti Fiesi. Zagotovo je hodil po teh poteh. In to okolje je v marsičem dopolnilo spoznanje o podobi 'maestra delle nazioni'.

Ob kasnejših obiskih sem se na teh ulicah postopoma transformiral vanj. Predstavljal sem si, da sem on na vrhu zvonika sv. Jurija, od koder sem gledal proti Benetkam, ki so mi ponujale toliko sanjskih obljub. Lahko sem zagledal njegovo ljubljeno mater Caterino na oknu nad trgom, ki jo je skrbelo, kje je njen pustolovski sin, ki je imel glavo veliko višje med oblaki, kot jo imam jaz,« je razkril španski pisatelj.

Roka mečevalca postane roka virtuoza

Počasi je spoznaval, kako je postal Tartini odličen sabljač, kako je odšel v Padovo, se tam na skrivaj poročil z Elizabeto Premazore in sprožil jezo tamkajšnjega kardinala Cornara, saj je poročil njegovo mladoletno nečakinjo, kako je bežal pred duhovniškim poklicem, ki so mu ga namenili starši ... Prevzelo ga je, kako se je njegova roka prvovrstnega mečevalca prelevila v roko prvovrstnega virtuoza, ki je namesto ran ponujala življenje, lepoto, kreativnost.

»Roman občasno zaide v nekakšen surrealizem, meša elemente Jorgeja Luisa Borgesa, Oscarja Wilda (Slika Doriana Graya), mita o Faustu ... Religioznost, ki bi ji moral služiti, je nemalokrat postavljena pod vprašaj, ker je zelo življenjski, človek razsvetljenstva, znanosti. To so bili časi velikih sprememb, ki jih je Tartini prehiteval. Ves čas je iskal smisel glasbe, jo hotel razlagati z matematiko in fiziko ...

Opisuje kontroverzno razmerje z Elizabeto Premazore, s katero je živel in dolgo bil brez nje. Ona je nekaj časa živela v Piranu, kjer jo je obiskoval. Opisuje, kako je srečal patra Černohorskega v Assisiju ... Vse to popisuje v prvi osebi, vendar spektakularno prepleta dogajanje z današnjimi časi in drugimi Tartinijevimi sodobniki. Piše tudi o tem, kako Tartiniju nikoli niso povsem ustrezale Benetke (čeprav je bil njegov oče Benečan), ker so bile rezervirane za elito in se je Tartini veliko bolje počutil v bolj odprti Padovi.

Seveda ne manjka tudi nekaterih življenjskih pikantnosti: da je imel nezakonskega sina z neko krčmarico v Benetkah in da se je tudi njegova žena spoprijateljila z njegovim bratom v Piranu. Ne vemo, koliko je vse to res in koliko fikcija,« je povedal Franco Juri.

Tartinijev Faustov mit

»Na začetku se mi je zamisel o takem romanu zdela čista blaznost. Kasneje sem spoznal, da nam je Tartini precej bližje, kot se zdi. Živel je intenzivno, ves čas kot upornik. Sčasoma sem začutil, da sem dolžan napisati knjigo. Vsi zmotno mislimo, da je 18. stoletje pretekli čas, ki ne vpliva na sedanjost. Ravno prek Tartinijeve glasbe in dela se začnemo zavedati, kako sta preteklost in sedanjost prepleteni,« je dejal Zúñiga, ki v Španiji velja za nadvse neodvisnega in ustvarjalca »proti toku«, ki ga je težko vkalupiti v katerokoli literarno zvrst.

»Rad bi mu bil podoben, vendar ne dosegam take stopnje upora proti konvencionalnosti. Zato mi je bila všeč zamisel o identifikaciji s Tartinijem. Faustov mit je v romanu prisoten v različnih oblikah, predvsem gre za željo, da bi človek zastavil vse, ker hoče spoznati čim več. To je mit današnjega časa. Internet nas vodi k temu, da bi radi obvladovali vse, Tartini pa z Vražjim trilčkom razvija ta mit na povsem sodoben način. Presega Fausta, saj prodaja dušo hudiču, da bi osvojil absolutno lepoto.«

Avtor popisuje zgodbo skozi dve precej ločeni osebnosti: ena je resna, podobna Tartiniju, druga zabavnejša, ki manipulira, zna več, je zunaj časa in potuje v času. »Mislim, da je Tartini nekakšen simbol človeškega iskanja. Naj mi oprosti, če nisem povsem razumel njegovega duha. Bil je zelo zapletena osebnost. In to v svetu, ki se je hitro spreminjal. Ne vem, ali je to pravi Tartini, prepričan pa sem, da sem mu prišel blizu,« je o romansirani fikciji, ki temelji na resnih zgodovinskih dejstvih, dejal Ernesto Pérez Zúñiga.

Njegov roman so nagradili, še preden je zares izšel. Z zasnovo romana in z drugim naslovom (Terzo suono) ter s psevdonimom Antonio Vandini (Tartinijev najboljši prijatelj in violončelist) je leta 2012 prejel pomembno špansko književno nagrado Torrenteja Ballestra v La Coruñi (Galicija). Avtor seveda upa, da bodo knjigo prevedli vsaj v italijanščino in slovenščino, saj bi roman moral najbolj zanimati bralce teh dveh jezikov.