Tiskane izdaje
Težko bom pozabila naključno srečanje na nočnem vlaku med Berlinom in Dunajem pred več kot desetletjem. V kupeju z ležalniki, kjer sem imela rezervacijo, je na ležišču sedel starejši gospod urejenega videza in kazal pripravljenost na pogovor. Upokojeni profesor ene od zahodnonemških univerz. Nekdanji esesovec.
Na to srečanje sem se spomnila med spremljanjem ponovno vroče razprave o velikanu povojne nemške literarne znanosti Hansu Robertu Jaußu.
Leta 1921 rojeni strokovnjak za srednjeveško romanistiko in sodobno francosko literaturo, soustanovitelj Univerze v Konstanci in mednarodno cenjeni utemeljitelj »estetike recepcije« je v času nacizma dosegel tudi visok esesovski čin. Domnevajo, da je poleg tega, da je deloval v Rusiji, na Nizozemskem in v Franciji, deloval tudi na Hrvaškem, med nikoli dokazane obtožbe sodi tudi pošiljanje ljudi v koncentracijska taborišča.
Škandal zaradi Jaußove nacistične preteklosti je izbruhnil tik pred njegovo smrtjo leta 1997, govorice so se širile že prej. Pred dvema letoma, ko je gledališko delo Gerharda Zahnerja Die Liste der Unerwünschten (Seznam nezaželenih) sugeriralo Jaußovo vlogo pri deportacijah, so na Univerzi v Konstanci dali javnosti na voljo vso dokumentacijo.
Tudi sicer so zgodovinarji prepričani, da Jauß ni bil le eden od mladih Nemcev, ki so jih sredi vojne vihre vpoklicali med esesovce. Potsdamski zgodovinar Jens Westemeier je v časopisu Frankfurter Allgemeine Zeitung navedel, da je Jauß na Hrvaškem sodeloval v bojih proti partizanom in morda tudi pri likvidacijah, ki jih je izvajal njegov bataljon.
Ker je Jauß že dolgo med pokojnimi, tega najbrž ne bo nikoli mogoče dokazati, v času njegovega življenja pa nemška roka pravice ni bila tako daljnosežna kot danes. Od procesa proti »Ivanu Groznemu« Demjanjuku, ki so ga leta 2011 obsodili zaradi sodelovanja pri ubijanju desettisočev Judov v koncentracijskih taboriščih, nemška sodišča v procesih proti ostarelim nacistom ne zahtevajo več dokazov, da je obtoženi ubijal, zaradi česar so se nešteti nacisti izmuznili roki pravice.
Sodobni nemški raziskovalci preteklosti tudi pri Jaußu, ki je kot profesor gostoval na univerzah od berlinske Freie Universität do kalifornijskega Berkeleyja in pariške Sorbone, nočejo odnehati.
Potsdamski romanist Ottmar Ette je pravkar objavil študijo Der Fall Jauß – Wege des Verstehens in eine Zukunft der Philologie (Primer Jauß – poti razumevanja v prihodnosti filologije), v kateri poskuša tudi Jaußove akademske dosežke razložiti z njegovo nacistično preteklostjo. Po njegovem mnenju je profesor tudi v svoji univerzitetni retoriki pogosto govoril o boju in zmagi, vojni stroj je bil po mnenju njegovega kritika vsa njegova »estetika recepcije«, po kateri bralec velja za soustvarjalca teksta.
Milost
O tem je leta 2006 izdal celo knjigo Beim Häuten der Zwiebel (Ko se levi čebula), a prepozno, mnogo prepozno, še pred njegovo smrtjo je padla literarna obsodba: pisatelj, ki je vse življenje odkrival umazane skrivnosti Zahodne Nemčije, je umazal svojo zapuščino s prikrivanjem lastnih. Kljub temu je imel ob koncu življenja slab okus, da je v svojevrstni pesnitvi obtoževal Izrael.
Moj sopotnik na nočnem vlaku Berlin–Dunaj je bil nekdanji esesovec veliko manjšega kalibra, ali pa vsaj jaz še nikoli prej nisem slišala zanj. Tedaj več kot osemdesetletni starec, ki ni kazal več kot šestdeset let, je bil dovolj brezsramen, da me je poskušal prepričati o pravičnosti svoje življenjske zgodbe. V iraški vojni Georgea W. Busha je našel dokaze za »globoko pokvarjenost Američanov, ki jo je prepoznal že Adolf Hitler«, obilno je navajal Bushevega kritika Michaela Moora.
Pospravila sem svoje stvari in odšla v drug kupe, vesela, da se vsak dan srečujem z Nemci, ki jim milost poznega rojstva ali/in globoko kesanje zaradi zločinov svojih prednikov daje novo človečnost, celo takšno, po kateri bi se lahko zgledovali mnogi drugi, in lahko tudi o književnosti pišejo brez sprevrženosti zaradi svojega grozljivega greha.
