Tiskane izdaje
Slovenski knjižni sejem je včeraj odprl vrata in prostore Cankarjevega doma že polnijo mladi radovedneži in ljubitelji knjig, starejši bralci, ki se radi udeležujejo debatnih srečanj, in vsi drugi, veseli, da lahko najdejo tolikšno knjižno produkcijo na enem mestu.
V okviru sejma bo prav danes okrogla miza o mladinski književnosti, ob 14. uri bodo Darka Tancer Kajnih, Boštjan Gorenc – Pižama, dr. Vanesa Matajc in dr. Veronika Rot Gabrovec govorili o fenomenu uspeha Johna Greena ali zakaj je problemska literatura na lestvicah najbolj branih knjig zamenjala fantastiko.
Greenovo delo Krive so zvezde, ki je izšlo pri Mladinski knjigi v zbirki Odisej, je v zadnjem času največja uspešnica, sicer je mladim bralcem zelo ljuba tudi Stephenie Meyer s sago Somrak, ki se prodaja po vsem svetu v stotinah milijonov izvodov, prevedena pa je v 37 različnih jezikov.
Ljubitelji fantazije pa še vedno množično prebirajo trilogijo Igre lakote Suzanne Collins. In kako se založniška programska politika prilagaja uspešnicam, smo vprašali urednico zbirke Odisej Alenko Veler.
»Na srečo delam v založbi, ki ima poslanstvo izdajati kakovostno mladinsko literaturo – če bi pri izbiri programa zgolj sledili trendom, bi zbirka Odisej že zdavnaj ugasnila. V celotnem programu mladinskega leposlovja sicer seveda ponujamo tudi manj zahtevno, žanrsko branje, saj nam to omogoča preživetje. Najlepše pa je, ko se ujame oboje – priljubljenost in kakovost,« pravi Velerjeva. Za svoj program izbira knjige iz bogate ponudbe tujih književnosti in se razveseli vsakega objavljivega izvirnega rokopisa.
Pri knjigi Krive so zvezde se je po besedah Velerjeve po dolgem času zopet zgodilo, da se je tako visoko na lestvice branosti uvrstila knjiga, ki obravnava resno življenjsko problematiko. John Green zna o težkih temah pisati na humoren, inovativen način in uspešno nagovarja mlado in staro. Redko se zgodi, da sta kakovost in popularnost tako dobro združeni. Velerjeva namreč ne pristaja na to, da je pomembno že samo dejstvo, da otroci ali mladi berejo.
»Ni res! Fino je, da berejo dobro literaturo. In dobro je, da v Sloveniji obstaja nekdo, ki to vrednoti. Delo Pionirske je neizmerno dragoceno. Saj ni nič narobe s tem, da mularija bere sago Somrak, pomembno pa je, da ima dostop do kakovostnih del in da bere še kaj drugega.«
Legendarna knjižna zbirka Odisej praznuje 40-letnico delovanja. To je ena najstarejših zbirk, namenjenih mladini. »Zasnoval jo je Ivan Minatti, prva knjiga, ki jo je uvrstil v program, pa je bilo znanstveno-fantastično delo Robinzon v vesolju kultnega italijanskega avtorja Giannija Padoana.
Minatti je v zbirko uvrščal tudi problemska dela, kot je denimo roman Maja Nade Kraigher, ki je že v začetku sedemdesetih pisala o temah, ki so za nekatere še danes tabu: alkoholizem, najstniška nosečnost in homoseksualnost,« je povedala Velerjeva. Leta 1974 je izšel izvirni roman, ki je v kratkem času dosegel kultni status – Ko zorijo jagode avtorice Branke Jurca, ena prvih knjig, ki se ukvarja s problemi sodobne mladine.
Po upokojitvi Ivana Minattija leta 1984 je uredniško štafeto zbirke za slabo desetletje prevzel Marko Uršič, ki je ohranil njen značaj, a dokončno ga je izoblikoval in pregnetel njegov naslednik Vasja Cerar.
Teme sodobnega časa
Temam, ki so odraz sodobnega časa, je naklonjena tudi Velerjeva in uspešno dograjuje seznam del, ki se tako ali drugače dotaknejo današnje beroče mladine. »Najstniki so zelo senzibilni, zanimajo jih socialne, psihološke, družbene teme, v njih se lahko prepoznajo. Res pa je, da se problemskih romanov v večji meri lotijo tisti otroci, ki so tudi sicer dobri bralci, saj je to obdobje, ko se mladi odmikajo od knjig,« razmišlja Velerjeva.
Dr. Dragica Haramija, redna profesorica za predmetno področje mladinska književnost na mariborski Pedagoški fakulteti, nam je povedala, da otroci in mladi kljub želji po svobodi in prosti izbiri radi oz. pogosto upoštevajo predloge »svojih« odraslih – staršev, učiteljev, mentorjev …
Tako se na raznih seznamih izborov »najknjig« zelo pogosto znajdejo knjige, ki so del šolskega čtiva, domačega branja, tiste, ki so bile predpisane za Cankarjevo tekmovanje. To je razmeroma redko navajano dejstvo, ki kaže na moč in odgovornost »uradnih« bralnih spodbud.
»Nekateri trendi pri branju so »mednarodni«, bodisi da gre za priljubljenost posameznega dela (pred leti npr. Harry Potter) bodisi tip literature (npr. sage o vampirjih, volkodlakih),« pravi Haramija. »Najnovejše posledice novih tehnologij pa so, da so nekateri avtorji in knjige popularni takorekoč sočasno po vsem svetu (oz. povsod, kamor seže spletna mrzlica) in da jih slovenski mladostniki pogosto berejo kar v angleščini, še posebej, če prevodi niso zelo kmalu dosegljivi.«
»Žal pa imam občutek, da učiteljice sodobnega leposlovja za mladino skorajda ne berejo,« pravi Velerjeva. Odkrita in iskrena je bila tudi Darja Lavrenčič Vrabec iz Pionirske – centra za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri MKL, ki meni, da je na področju problemske literature interes učiteljev premajhen in poznavanje slabo.
Poznajo pač šolski kurikulum (klasiko), kar pač morajo poučevati, poznavanje ostalega pa je prepuščeno njim samim in ni zahtevano. »Tako imamo posameznike, ki jim je mar za to, in veliko število tistih, ki nimajo afinitete do tega. Njihovo poznavanje se je ustavilo tam, kjer se je zaključila njihova pridobljena formalna izobrazba,« je bila jasna Lavrenčičeva.
Dodaja, da je tam, kjer je družina podpornica branja, za otroka poskrbljeno in tak otrok hodi tudi v splošno knjižnico, tam, kjer tega ni, pa je problem. Sploh, če šola na tem področju ne opravlja svojega poslanstva, saj potem tudi šolska knjižnica ne nabavlja ustreznega gradiva za potrebe pouka.
Spodbudno pa je dejstvo, da se mentorji branja z različnih šol kar pogosto obračajo na člane strokovnega odbora slovenske Bralne značke, pravi Haramija. Radi predstavljajo tudi to, kar delajo pri spodbujanju branja (primeri dobre prakse, nekaj tega je tudi na spletni strani Bralne značke).
Kaj je kakovostno branje?
Pri Društvu Bralna značka Slovenije – ZPMS menijo, da so lahko strokovni izbori za kakovostno slovensko mladinsko knjigo vodilo pri izbiri branja tako bralcem kot njihovim mentorjem in staršem. V Sloveniji jih je kar precej – večernica, priznanje zlata hruška, desetnica, Levstikova nagrada ...
Z ocenjevanjem kakovosti mladinske literature (ta pojem strokovno pokriva tako otroško kot mladinsko književnost) se tradicionalno ukvarja Pionirska – center za mladinsko književnost in knjižničarstvo pri MKL. Odkar se je na tržišču začela pojavljati taka množica mladinskih knjig (zadnja leta okoli 1000 novih naslovov letno), Pionirska produkcijo ocenjuje v svojih priporočilnih seznamih, ki izhajajo vsako leto. Tam je (med drugim) tudi po kakovosti označena prav vsa produkcija založniškega leta, najboljše knjige pa so tudi anotirane.
Ali je Grozni Gašper še tako priljubljen? Kaj pa Desa Muck? »Grozni Gašper in Anice Dese Muck, zdaj pa serija Čudežna bolha Megi so knjige, ki so namenjene bralcem ob vstopu v samostojno branje in temu vsebinsko in oblikovno kar se da prilagojene,« je povedala Haramijeva.
»Skupna lastnost, ki je otrokom všeč, je humor. Desa Muck je nasploh ena najbolj prepoznavnih slovenskih avtoric mladinske literature, njene knjige pa brane po vsej »vertikali«. Kaj otroke privlači? Dobre zgodbe, jezikovna okretnost, humor, najbrž tudi to, da se avtorica pojavlja še v drugih medijih. Vsekakor pa je še kar nekaj slovenskih avtorjev, ki pišejo kakovostno literaturo in ki jih otroci in mladi radi berejo, njihove predstavitve smo zbrali na spletni strani.«
