Arne Hodalič je kot fotograf aktiven od zgodnjih osemdesetih let, zdaj sodi v vrh svetovne reportažne fotografije. Kot biolog, izkušen potapljač in jamski raziskovalec je posnel na stotine slikovitih prizorov. A v središču njegovega zanimanja je človek, še posebej njegovo gorje, beda in žalost v krajih, kjer domujeta le trpljenje in revščina. Večkrat nagrajeni fotograf je član nekaterih pomembnejših fotografskih agencij in objavlja v najpomembnejših svetovnih časopisih in revijah. Svoje delo je predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah in je avtor več fotografskih knjig in priročnikov ter soavtor dokumentarnih filmov.
Ob prihajajočem šestdesetem rojstnem dnevu je svetovni popotnik sklenil, da bo njegova prihodnost temeljila na prenosu znanja mlajšim generacijam. Zato je predstavitev priročnika Fotografija potekala v tem slogu – namesto govorjenja o vsebini knjige je prepustil mikrofon nekaterim študentom. Svoja dela so predstavili tisti trije, v katerih je Arne prepoznal veliko talenta: Katja Bidovec, Mitja Ličar in Borut Sluga.
Globinska ostrina,
In kaj je po njegovem mnenju treba storiti za dober posnetek? »Zagotovo veliko več, kot le kupiti najnovejši model fotoaparata in pritisniti na sprožilec,« pravi Hodalič, ki je prepričan, da je edina pot do dobre fotografije veliko pritiskov na sprožilec. Zaveda se tudi, da nobena fotografija (tudi lastna) ni tako dobra, da ne bi mogla biti še boljša. »Več ko fotografiraš, večja je možnost, da se ti kdaj nasmehne sreča,« pravi in dodaja, da dobra fotografija nastane v glavi, fotoaparat je le podaljšek naših razmišljanj, znanja ter izkušenj. Učenje je po njegovem najboljša pot do vrhunskega izdelka.