Tiskane izdaje
Mediji na obeh straneh Atlantika že dolgo niso tako frenetično velike pozornosti, kakršno je doživel novi roman Harper Lee, namenili le eni knjigi. Petinpetdest let po klasiki Ne ubijaj slavca je namreč izšel njen roman Pojdi, postavi stražarja. Je že uspešnica.
Medijsko besnilo je bilo impresivno in razumljivo, devetinosemdesetletne pisateljice enega, a usodno privlačnega in poučnega romana, ki so ga v anketi Library Journal razglasili za najboljši ameriški roman stoletja, po poročanju revije People niso v javnosti videli že šest let oziroma se je to zgodilo šele drugič po letu 1964.
Na gala večerjo s prijatelji v Monroevillu v Alabami je Pulitzerjeva nagrajenka prišla iz doma upokojencev, nekaj dni prej ji je prijateljica pokazala natisnjeni izvod romana Go Set a Watchman (knjiga je izšla v začetni nakladi skoraj treh milijonov izvodov), še komentator časnika Times si ni mogel kaj, da ne bi za ameriškimi mediji ponovil, da gre za najbolj pomemben založniški dogodek desetletja, primerljiv z odkritjem novega planeta v našem sončnem sistemu, a je hkrati trezno potožil, da bi bilo morda bolje, če bi Harper Lee še naprej ostala medijem nevidna.
Knjigotržci so kar tekmovali drug z drugim, smejalo se jim je, da spet vidijo dolge vrste pred knjigarnami, britanski so za začetek prodaje opolnoči odprli več kot dvajset knjigarn, jih okrasili z oranžno barvo ovitka knjige, knjigarna Foyles na Charring Cross Roadu v Londonu je pripravila »južnjaško intonirano« polnočno odprtje (sploh tretjič, da se je zgodilo kaj takega, to čast sta doslej dobila le J. K. Rowling in Haruki Murakami), neka knjigarna iz Northumberlanda je povabila svetovno prvakinjo v hitrem branju, ki je obljubila, da bo poskusila roman prebrati v manj kot pol ure, na drugi strani oceana je veriga Books-A-Million polnočni začetek prodaje zastavila v skoraj stotih knjigarnah, marsikje pa so v programu predvideli tudi predvajanje filma iz leta 1962, v katerem je kot Atticus Finch, odvetnik, ki brani temnopoltega obtoženca za posilstvo belke, zasijal igralec Gregory Peck (in za to vlogo iztržil oskarja).
New York Times je ob izidu knjige oznanil, da bo Pojdi, postavi stražarja, ki je po avtoričini želji izšel tak, kakršnega je napisala, brez kasnejših popravkov, ne glede na literarno težo postregel bralcem z nefiltriranim vpogledom v um in ustvarjalni postopek enega od ameriških najbolj skrivnostnih avtorjev, previdno se je mogoče strinjati s trditvijo, da ima roman nekaj več in ni zgolj zgodovinska redkost ali novi material za literarne študije opusa Harper Lee, mnenje predstavnika otoške verige knjigarn Waterstones pa je tudi verjetno neovrgljivo: Ni treba biti jasnovidec za napoved, da bo roman Harper Lee največja knjiga leta. Prvi podatki o prodaji so predstavnike spletne knjigarne Amazon spodbudili k sporočilu, da je Go Set A Watchman najbolje prodajana knjiga ta hip, prednaročil zanjo pa je bilo več kot za zadnjo knjigo J. K. Rowling o Harryju Potterju Svetinje smrti.
Razjasnjenih je zdaj tudi nekaj podrobnosti: direktor alabamskega oddelka za turizem Lee Sentell, ki se je udeležil srečanja z avtorico, je New York Timesu potrdil, da je pisateljica ostro zanikala govorice, češ da je bila knjiga natisnjena brez njenega privoljenja. »Ne bodite neumni, seveda sem bila za to,« mu je menda zatrdila. Z vsemi izjavami v zvezi z objavo romana medijem streže njena odvetnica Tonja B. Carter, bila je zraven pri pripravi pogodbe in seveda zanika, da pisateljica, ki je slabega zdravja, skoraj gluha in slepa, ni vedela, kaj se pripravlja.
Tudi mentalno je Harper Lee, kar so uradno ugotovili alabamski uradniki, zadovoljivega zdravja. Kar vemo zdaj, je to, da je pisateljica knjigo napisala v petdesetih letih in jo založnikom izročila še pred romanom, s katerim je zaslovela, nato je po založniški zavrnitvi besedilo dve leti predelovala. Rokopis se je, kot se je govorilo, izgubil, lani pa so ga odkrili v najetem trezorju, skupaj z izvirnim rokopisom Ne ubijaj slavca. Po drugi različici naj bi urednica pisateljici svetovala, naj rokopis odloži, češ da je bil v času nastanka neprimeren za objavo. Sled, ki je vodila k odkritju druge knjige, je odvetnica Leejeve natančno opisala v nedavnem članku za Wall Street Journal.
Prvi bralski vtisi so bili mešani, ob nekaterih najmanj navdušenih so se v londonskem Guardianu pridušali, da ni nič čudnega, če je zaradi takih kritikov Harper Lee za dolga desetletja obmolknila, nekateri ljubitelji pa se zdaj tolažijo z mislijo, da pisateljica tega romana pravzaprav niti ni hotela objaviti. Zakaj ni ženska, ki je napisala nenavadno odličen prvenec, napisala še kaj? Zakaj bi se priljubljena avtorica skrila pred javnostjo? Enega od mogočih odgovorov je priskrbela njena starejša sestra Alice, ki je razkrila, da je Lee pred davnimi leti preprosto ugotovila: »Nikamor ne morem iti, le navzdol.«
Pojdi, postavi stražarja je v primerjavi s Slavcem, v katerem je svet odraslih prikazan z očmi dekleta, tretjeosebna pripoved, ki ne premore dovolj distanciranosti, da bi omogočila razmah ironije; po tej plati je zgodba bolj tesnobna, junakinja histerična. Scout je zdaj šestindvajsetletna Jean Louise, ki se je vrnila iz New Yorka in odkrila, da se je rodno mesto precej spremenilo. Predsodki so zavladali nad tistimi, ki so ji bili prej dragi, na belo in črno razdeljeni svet so nekako sprejeli kot danost, ki je ni mogoče spremeniti.
Ko je urednica stare šole Tay Hohoff leta 1957 prejela rokopis Slavca, je ugotovila, kot kažejo njena poznejša pričevanja, da je z romanom marsikaj narobe, vendar je bilo v njem tudi dovolj življenja in modrosti, da ji ni preostalo drugega kot besedilo na ključnih mestih popraviti. Za ta trud, je dodal eden od ocenjevalcev, bi si zaslužila posthumno Pulitzerjevo nagrado.
Eden od kritikov opozarja, da se Harper Lee, ki je imela ambicijo postati »Jane Austen južne Alabame«, v času pisanja romana Pojdi, postavi stražarja še ni naučila skriti vsega tistega, kar je vedela in znala, zato besedilo bremenijo številne odvečne literarne reference, od tega, da ima mačka ime po obskurni viktorijanski pesmi, do tega, da Jean Louise stresa citate Matthewa Arnolda, med košnjo trave pa na primer premišlja o delih Williama Wordswortha.
A tisto, kar je bralce in kritike najbolj presunilo in mnoge tudi ogorčilo, je lik Atticusa Fincha – moralno pokončni odvetnik iz Ne ubijaj slavca, ki je iz načelnih razlogov prevzel obrambo temnopolteža, obtoženega posilstva belke, tako rekoč moralni vodnik ameriške družbe dvajsetega stoletja, je v Pojdi, postavi stražarja postal rasist, ki zagovarja segregacijo! Na vrsti so debate o avtonomnosti pisateljeve imaginacije, njegovi odgovornosti in o tem, da življenje in literatura nista isto.
