Hendrik Groen - Stari, nikakor pa ne mrtvi

Če nosiš plenico, to še ne pomeni, da si bebav otrok. Lahko si bebav starček, lahko pa tudi starček relativno bistrega uma. In tak starček je neuničljivi Hendrik Groen, ki je s skritim dnevnikom, ko je bil še star 83 let in 1/4, osvojil najprej domače, nizozemsko bralstvo, potem pa še svet.

Očarljivi starček je še vedno živ! Uspelo mu je preživeti leto in lotil se je pisanja novega dnevnika, ki je izšel pri Mladinski knjigi z naslovom Skrivni dnevnik Hendrika Groena, starega 85 let in podnaslovom Do konca se živi.

Tak optimistični odnos do živ­ljenja se vztrajno bori proti depresijam, ki prevevajo starostnike, ki so pristali v domu za starejše občane, predzadnji življenjski postaji. Cilj je blizu, vendar se nekaterim ne mudi do ciljne črte oziroma si želijo še kaj imeti od živ­ljenja. To so Snepci – Starine, ne pa crkovine iz amsterdamskega doma za ­upokojence Dom zahajajočega sonca. To je tesno zaprt in ekskluziven klub starostnikov obeh spolov, v katerem je prepovedano tarnati o bolezni in tegobah in ki si je zadal dolgoročni cilj: uživanje do konca z obilico kratkoročnih ciljev, kot so različni izleti ter zlasti gastronomsko ­raziskovanje.

Zastavonoša kluba drznih starostnikov je nekdanji šolnik Hendrik Groen. Članstvo kluba se žal spreminja, saj precejšen odstotek članstva dobi v pest demenca ali smrt. Snepci imajo seveda tudi uradno sovražnico, direktorico doma gospo Stelwagen, ki jim hoče zagreniti življenje z nesmiselnimi pravili in prepovedmi, vendar se ne dajo. Ta ambiciozna poslovna ženska se povzpne na mesto regionalne vodje domov za upokojence. Dom zahajajočega sonca dobi novega mladega direktorja, čigar večna mantra so racionalizacija, učinkovitost ter prestrukturiranje. Teme, vredne direktorja mednarodne korporacije, ne pa nizozemske socialne ustanove. »Se mi bo mar še tožilo po direktorici?« razmišlja ­Hendrik. Svoje nove dnevniške zapiske začne s sredo, 31. decembra 2014.

Pogumno v novo leto

»Po statističnih navedbah ima petinosemdesetletnik na ta dan v letu približno 80 odstotkov možnosti, da bo dočakal 31. december 2015. Za orientacijo sem vzel podatke nacionalnega kompasa za zdravje prebivalstva. Dal bom vse od sebe, ampak ne pritožujte se, če dnevnik, ki ga bom začel pisati jutri, ne bo dočakal konca leta. Možnosti so ena proti pet.« Tako Hendrik pogumno vstopi v novo leto, v katerem se dogajajo strašansko razburljive dogodivščine, sledi napeto branje, podobno skrivnostnim trilerjem. Nekega dne se nenadoma na različnih koncih in krajih doma pojavijo piškoti ... In to je le začetek pustolovščine starostnikov. Konec je seveda znan vsem. Tudi Hendrik bi rad zadnje dejanje v življenju odigral dostojanstveno, zato resno razmišlja, kako bi to lahko naredil brez stresa za druge. Zagotovo noče oveneti kot rastlina. Kot bi dejal Neil Young: It's better to burn out than to fade away. Bolje je izgoreti kot oveneti.

Fenomen romanov z glavnimi liki starostnikov se širi. Očitno imajo starostniki na zalogi veliko zgodb in dogodivščin. Zanimivo je, da v tovrstni literaturi, ki je močno prežeta s humorjem, prednjačijo severnjaški avtorji. Očitno tam ne manjka trmastih starcev in stark, ki nočejo umreti in hočejo imeti še kaj od življenja. Med novejšimi bi lahko uvrstili v ta val roman Dedu za petami finskega pisatelja Arta Paasilinne. Prvi pa je bil Stoletnik, ki je zlezel skozi okno in izginil švedskega pisatelja Jonasa Jonassona. Ta roman je na novo definiral bralčev pogled na starejše, v bistvu že odpisane državljane oziroma družinske člane. Med svetovnimi uspešnicami mu je kmalu začel delati družbo sonarodnjak Ove v romanu Mož z imenom Ove švedskega pisatelja Fredrika Backmana. Oveju je sledil roman Babica vas pozdravlja in se opravičuje istega avtorja. Nato je prišel še Nizozemec Hendrik Groen s svojimi skrivnimi dnevniki. In navdušil. Starost še nikoli ni bila tako zanimiva in atraktivna ...

Najboljši roman leta

In kdo je Hendrik Groen, ki je sprva očaral v Skrivnem dnevniku Hendrika Groena, starega 83 let in 1/4? Kar nekaj časa se ni vedelo, kdo je avtor te velike nizozemske in svetovne knjižne uspešnice, ki so ga predlanskim nizozemski bralci razglasili za najboljši roman leta. Hendrik Groen je psevdonim 62-letnega knjižničarja Petra de Smeta, ki prej ni še ničesar objavil. Ker je bil njegov prvenec tako velika uspešnica, je napisal nadaljevanje, ki je prav tako hudomušen grenko-sladek zapis o staranju ter komentar vsakodnevnih domačih in svetovnih dogodkov.

Ker so zgodbe o živahnih upokojencih ganile toliko src, so njihove dogodivščine hitro postavili na gledališki oder, lani jeseni pa so na Nizozemskem začeli predvajati televizijsko serijo o Hendriku Groenu in Snepcih ter njihovem boju za preživetje zadnjih dni v velikem in dostojanstvenem slogu.