Hotela sta najboljši svet ... in globoko padla

Pridiga o padcu Rima: Roman pisatelja Jérôma Ferrarija o padanju velikih in intimnih imperijev

Objavljeno
13. februar 2018 10.47
Mimi Podkrižnik
Mimi Podkrižnik

Imperiji so veliki ali neznatno intimni, rojevajo se in umirajo, prenekaterega sveta ni več, in vendar gre kljub vedno novim apokalipsam življenje samo naprej. Francoski pisatelj Jérôme Ferrari v romanu Pridiga o padcu Rima (Le Sermon sur la chute de Rome, založba ­Actes Sud) surovo banalnost bivanja filozofsko privzdigne po avguštinovsko.

Za ta virtuozno grajeni roman je avtor leta 2012 prejel prestižno Goncourtovo nagrado.

Družinska zgodba

Zgodba je družinska, pisec popelje vanjo z bledo fotografijo iz leta 1918, na kateri so otroci, brat in štiri sestre, in na njej je mama, ni pa očeta, saj je v vojni, in ne enega od protagonistov romana – najmlajšega sina Marcela Antonettija, kajti rodil se je komaj leto pozneje. Čeprav nadvse bolehen fant, mu je usoda namenila, da je preživel številne osebne, družinske in kolektivne viharje: tudi padec francoskega kolonialističnega imperija, potem pa je v visoki starosti molčeč in upognjen opazoval, kako boleče pada še vnuk Matthieu. Sprva osovraženi in potem ljubljeni vnuk je med dvema svetovoma, ki sta se mu ponujala, izbral na pogled bolj oddaljenega, a tudi bolj surovo prvinskega. Potem ko se je odločil narobe, se je spustil nizko, padal globoko, in je že tako, da je moral doseči dno, da bi se lahko spet dvignil in v življenju končno postavil na noge.

V središču je gostilna

V središču romana je bistro v odročni korziški vasici, kjer se je – odkar je po osmih letih neke noči brez besed, kaj šele slovesa, odšla natakarica Hayet – ugonobil vsak naslednji upravnik. Gostilniško življenje ne uničuje samo zgaranih in osamljenih domačinov, korziških hribovcev, ki se ure in ure opirajo na točilni pult in pasejo oči na točajkah, ampak sčasoma tudi gostilničarje, pa naj sanjarijo še tako lepo in hočejo še tako dobro. Na koncu je uničila prav tako nadobudnega Matthieuja in njegovega prijatelja iz otroštva Libera, potem ko sta se družno odločila, da bosta zamenjala študij filozofije v urbanem Parizu za vodenje lokala na ruralni Korziki.

Jérôme Ferrari. Foto: Wikipedia

Merila sta visoko, finančno ambiciozno sta hotela najboljše, kar je mogoče: po Leibnizu »najboljši možni svet«, a sta po prvi uspešni sezoni zakuhala beznico, v kateri se alkohola ni pilo, ampak kar žrlo, in kjer se je z očmi požiralo v lokal zablodele turistke in seksalo z mladimi natakaricami. Libero je blagajno po korziško zapiral s pištolo za pasom, potem pa neke noči, ko so vse bolj bredli v primitivni razvrat, samopozabo, tatvine ..., usodno ustrelil. Vsa robatost okolja, ki mu pravijo otok lepote, se je medtem kazala tudi v Matthieujevi nesposobnosti ali nehotenju, da bi videl in slišal, še razumel, kar se je uničujočega očitno nakazovalo že dolgo. Nič ni naredil proti »zarukanosti«, ampak je še sam silil vanjo, čeprav je vedel, da obstaja tudi bistveno drugačen svet, celo poznal ga je, rodil se je vanj, v njem študiral privzdignjeno filozofijo ... Korzika je bila v resnici dom njegovega deda Marcela, blizu je bila njegovima krvoskrunskima staršema, sestrični in bratrancu po krvi, a tudi njega je v kraj počitnic in spominov iz otroštva vlekla ­groteskna prvinskost, ki je ni mogel in, zdi se, še manj hotel zatajiti.

Skozi optiko svetega Avguština

O romanu Pridiga o padcu Rima je mogoče razmišljati večplastno in tudi časovno vzporedno: kot o času civilizacije, času skupnega 20. stoletja in človekovem intimnem času. Skozenj se da prebijati filozofsko, recimo skozi optiko in dobo svetega Avguština (354–430), rimskega cerkvenega učitelja, pisatelja in filozofa. Ne le da Ferrari, Parižan korziških korenin, popelje v knjigo in zatem še v vsako poglavje (z izjemo zadnjega) s citatom iz Avguštinovih pridig, tudi junakinja Aurélie, francoska znanstvenica, arheologinja in Matthieujeva sestra, je del ekipe, ki v Hiponu v Alžiriji zaman išče učenikov grob.

Kdor zna brati Avguština, se utegne lahkotno sladostrastno prebijati tudi skozi privzdignjena medprostorja duhovnega. Lekcija je jasna, noben imperij ni večen, naj gre za Rim Avguštinovega stoletja, nekdanjo francosko kolonialno mogočnost ali padlo korziško gostilno našega časa. Vse se na koncu izniči in vsakogar čaka le smrt. In vendar vsak uničujoč konec porodi nov upajoč začetek, kar Ferrari razlaga z dolgimi, zapletenimi povedmi, ki zahtevajo nemalo prevajalske okretnosti in izbornosti.