Tiskane izdaje
Ko so se pred osmimi leti trije slovenski umetniki preimenovali in postali Janez Janša, so odprli široko polje vprašanj: kaj ime sploh je, kaj prinaša preimenovanje, kaj se zgodi z množenjem istega imena. Knjiga What's in a Name? (Kaj je v imenu?) filozofa Mladena Dolarja nas popelje skozi različne dimenzije tega problema: od Shakespeara do Platona, od politike, umetnosti do Janeza Janše.
Ime, ki priklene posameznika
O učinku imena govori že ena najslavnejših tragedij izpod peresa Williama Shakespeara. V znameniti sceni, balkonskem prizoru Romea in Julije, se namreč naslovna junakinja, ki ji polno, svobodno ljubezen do ljubljenega preprečuje prav to, da nosi ime rivalske družine, sprašuje: »To, čemur roža pravimo, dišalo bi prav tako lepo z imenom drugim; in Romeo, da se drugače kliče, popolnost svojo bi ohranil vso.«
Julija sanjari o svetu, v katerem njena ljubezen ne bi bila talka imena in njegovih implikacij, zaplet drame pa je v tem, kako bi zaljubljenca ubežala pred učinkom njunih imen. Dolar poudari, da je Shakespearova poanta natanko v tem, da se imenu, ki posameznika priklene na neko družbeno situacijo, človek nikakor ne more izogniti.
Ni nedolžnih poimenovanj
O zavratni naravi imen je pisal že Platon. V dialogu Kratil s podnaslovom O pravilnosti imen poda dve možni poti razumevanja imen. Po eni so imena le družbena konvencija, rezultat arbitrarnega dogovora o poimenovanju reči, ki nima nobene zveze s tem, kar imena poimenujejo. Po drugi interpretaciji pa obstaja neka notranja vez med poimenovanjem in imenovano stvarjo.
Osnovna poanta Platona je, kot pokaže Dolar, blizu Shakespearovi: imena niso nedolžna, imajo učinek na stvar, ki jo poimenujejo. Še več, Platon se na neki točki vpraša, ali nista ime in stvar, ki jo poimenuje, izmenljivi. Ali ni ime nerazločljivo od stvari same in s tem že njena kopija?
Gre za soroden problem kot pri Platonovem preziru do umetnosti. Naj se namreč Platon še tako trudi utrditi hierarhično ontološko lestvico, na kateri ima ideja kot edina resnična privilegiran status, medtem ko je čutni svet reči le njen posnetek, umetnost pa sploh le še posnetek posnetka, mu ne uspe prepričljivo potegniti ločnice med obema dimenzijama resničnosti. Svet posnetkov vseskozi preveč prepričljivo konkurira svetu idej in s tem ogroža ontološki red.
Po Dolarju je nelagodje stranke SDS ob preimenovanju treh umetnikov v ime njihovega predsednika platonistično, saj tako kot Platon v posnetku (tokrat gre za posnetek imena, ki je že sam nekakšen posnetek stvari same) vidi nevarnost in grožnjo. Če bi bil namreč posnetek nekaj nevtralnega, nedolžnega, ga niti Platon niti SDS ne bi zaznala kot vrednega pozornosti.
Po pričevanju Aristotela je resnični filozof Kratil v času življenja obupal nad imeni. Menil je, da se da pasti poimenovanj izogniti tako, da se obrnemo h gesti s prstom. Dolar se sprašuje, ali ni morda takšna univerzalno pripoznana gesta, h kateri je stremel Kratil, pokazati sredinec. V preimenovanju treh Janezov Janš, ki sami sicer nikoli niso hoteli spregovoriti o vzgibih za to dejanje, tako vidi dvojno strategijo. Prva zadeva status imena kot posnetka, ki vselej učinkuje na stvar samo, druga je Kratilova strategija – pokazati sredinec.
Kulturni DNK
Toda ime zadeva tudi druga področja. S poimenovanjem otrok starši vanje vtisnejo kulturni DNK, zapiše Dolar, saj s prenosom družinskega imena poskrbijo za preživetje po svoji smrti. Po drugi strani ime vselej preživi posameznika. Ime je substanca, ki preživi naše telo s tem, ko ostane zapisano na nagrobniku.
Obenem osebno ime za razliko od splošnih poimenovanj (ki imajo univerzalen pomen in definicijo) ni nujno za vselej priklenjeno na posameznika. Obstaja tradicija preimenovanj. Krščanska imena implicirajo vstop v krščansko vero (poimenovanja po svetnikih). Tudi sicer gre vstop v veroizpoved skupaj z novim imenom. Spomnimo se le na boksarja Mohameda Alija, ki je bil pred prehodom v islam Cassius Marcellus Clay.
Kako je Džugašvili
Obstajajo tudi privilegirani družbenopolitični trenutki, ki kličejo po preimenovanju. Dolar, denimo izpostavlja partizansko gibanje, v katerem so si partizani nadevali nadimke in nova imena. V tem ne gre videti le zaščite identitet ljudi v ilegali, ampak preimenovanje sodi k viziji nove družbe in politične ureditve. Tako ni naključje, da so nosilci revolucij v 20. stoletju ostali znani predvsem po novem imenu: Vladimirja Iljiča Uljanova danes poznamo kot Lenina, Josifa Visarionoviča Džugašvilija kot Stalina, Josipa Broza pa kot Tita. »Volja po simbolnem rezu, po radikalni spremembi simbolnega tkiva družbe, se manifestira kot volja po preimenovanju,« zapiše Dolar.
Trije Dimitriji
Vrsta umetniških del obravnava tudi drugo politično dimenzijo imen – namreč tisto, ki ime povezuje z oblastjo. Zgodba, ki je v 19. stoletju navdihnila Puškinovo dramo in opero Modesta Musorgskega, je tista o carju Borisu Godunovu, ki je vladal v začetku 17. stoletja in dal umoriti prestolonaslednika Dimitrija (sina Ivana Groznega). Ko je Godunov že vladal Rusiji, se je pojavil nekdo, ki je trdil, da je čudežno preživeli Dimitrij. V strahu pred terorjem Godunova se je dozdevni Dimitrij zatekel na Poljsko, tam dobil podporo in kasneje doma proti nepopularnemu carju organiziral odpor. Ko je Godunov umrl, je bil dozdevni Dimitrij okronan za carja. »Ime je delovalo, zadoščalo je za naskok na oblast in za uspešno kronanje, čeprav je bil tip zagotovo lažni pretendent,« zapiše Dolar.
Dimitrij se je poročil s poljsko damo Marino Mnišek, a kmalu mu je sreča obrnila hrbet. Njegov katolicizem v Rusiji ni bil preveč popularen, tako da so ga usmrtili. A pojavil se je nov dozdevni Dimitrij, ki je spet dobil precej podpore med Poljaki in Kozaki. Zgodba prejšnjega Dimitrija se je skoraj povsem ponovila, celo Dimitrijeva soproga je jamčila za njegovo identiteto. Tudi tega Dimitrija so usmrtili. A to še ni vse. Leta 1611 se je pojavil še tretji Dimitrij, ki je doživel podobno usodo kot njegova predhodnika, od tega, da ga je kot avtentičnega carja pripoznala Marina, do usmrtitve.
Zgodba o trdoživosti imena, o njegovi politični moči, je fascinirala tudi Schillerja in Rilkeja.
Moč in fikcija
Politična poanta imen in privzemanja imen je predvsem v tem, da imajo simbolno moč, saj lahko sprožajo tudi prelivanje krvi, obenem pa nas napeljejo k misli, da vsako ime predpostavlja minimalno gesto oblasti – z imenom namreč vsakič prevzamemo družbeno vlogo, ki sodi k njemu.
Pri tem Dolar poudarja, da ni nikoli zadostnega razloga, da bi nosili ime, ki ga nosimo: ni notranje vezi, ki veže posameznika na njegovo ime. »Občutek, da smo lažni pretendenti na lastno ime, ni osebni občutek ali idiosinkrezija, ampak strukturno občutje, ki pripada imenom kot njihova senca in učinek.«
Najbolj slaven filmski primer zapleta s poimenovanjem je Hitchcockov Sever severozahod, v katerem Rogerja Thornhilla, junaka filma, ruski vohuni pomotoma identificirajo z agentom Cie Georgeem Kaplanom in ga začnejo preganjati. Zaplet je v tem, da »George Kaplan« sploh ne obstaja: Cia ga je ustvarila kot fiktivno osebo, da bi odvrnila pozornost od svojega resničnega agenta v vohunski mreži. Resnica Hitchcockovega filma je v tem, da nas vsako poimenovanje identificira z neko fiktivno osebo, z nečim, kar ne obstaja, in zato – kot pravi Jacques Lacan – norec ni le berač, ki misli, da je kralj, ampak tudi kralj, ki misli, da je zares kralj.
K etiki imena
Iz tega ne sledi, da imena spadajo izključno v območje varljivega videza in da se avtentična eksistenca začenja v distanci do imena. General Della Rovere, pozna mojstrovina Roberta Rossellinija, kaže na etično dimenzijo imen in poimenovanj. Govori o Emanueleju Bardoneju, ki se med drugo svetovno vojno preživlja z majhnimi goljufijami in prevarami v Genovi (igra ga Vittorio de Sica). Nacistična okupatorska oblast ga aretira in od njega zahteva, naj prevzame identiteto vodje partizanskega odpora generala Rovereja (ki mu je nenavadno podoben); pravi Rovere je v resnici mrtev, nacisti so ga že pokončali, a partizani tega še ne vedo.
Ideja je, da bi pod tem imenom lahko od zaprtih pripadnikov odpora izvlekel kakšne informacije, ki bi pomagale nacistom pri zatiranju partizanskega gibanja. Bardone v zaporu dejansko dobi informacije, a jih noče izdati nacistom, zaradi česar ga usmrtijo kot generala Della Rovereja. Kleč je torej v tem, da Bardone mandat vodje odpora vzame zares, da se identificira z novim imenom in v imenu tega imena ostane zvest odporu. Fikcija je tukaj v nekem smislu bolj resnična od resnice, saj je junak filma zanjo pripravljen umreti.
Trikrat Janez Janša
Tri umetnike smo vprašali, kako je sprememba imena vplivala na njihovo umetniško kariero in ali so na račun novega imena dobili več publicitete.
Janez Janša, direktor zavoda Maska: Če naj citiram Mladena Dolarja: »Ime nas bo nadživelo, mi smo samo epizoda v življenju našega imena«. Ime »Janez Janša« ima veliko epizod. Več ko jih bo, prej bomo na cilju.
Janez Janša, slikar in predavatelj na ALUO: Sprememba imena ni imela pomenljivega učinka na mojo umetniško kariero. V tistem času sem bil že precej uveljavljen.
Janez Janša, direktor zavoda Aksioma: Tuji partnerji me pogosto prosijo, če lahko promovirajo moje delo pod mojim prejšnjim imenom, ker nihče zunaj Slovenije ne ve, kdo je Janez Janša.
