Iskrene čestitke za velikana besede miru
Pisatelj in akademik, ki velja za živo vest slovenskega naroda, je dopolnil 108 let.
Odpri galerijo
Boris Pahor je najstarejši slovenski živeči pisatelj. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Boris Pahor je najstarejši slovenski živeči pisatelj in, upali bi si reči, tudi najpomembnejši. Je »čudež«, ta človek, ki ima 108 let. Priložnost njegovega rojstnega dne je spodbuda, da si znova prikličemo v spomin njegove besede, izjave in znova nas pokličejo njegova literarna dela.
Najprej Kres oziroma Grmada v pristanu (1959), v kateri je kot živa priča tako preprosto in vendar nadvse prizadeto po Srečku Kosovelu za vselej ovekovečil strašljivi fašistični požig Narodnega doma v Trstu, ki se mu je kot otroku vrezal v spomin in od tam nikoli izbrisal. Z besedami pisatelja, tiste črne dni, ko je po Slovenskem gomazela fašistična drhal. Pa roman Mesto v zalivu (1955), ki ga je spisal kot sodelavec osvobodilnega boja in sodi k njegovemu mesijanskemu poslanstvu, da bi pričal o antifašističnem in antinacističnem boju pri nas. Pa seveda njegov véliki tekst, roman Nekropola (1966), ki je pot k slovenskemu bralcu našla šele prek priznanja pisatelja v tujini. V njem je nekdanji taboriščnik skozi spominsko optiko izrekel neizrekljivo in ubesedil neubesedljivo grozoto koncentracijskih taborišč – na kar ne smemo pozabiti. Ali sijajen roman Spopad s pomladjo (1978), v katerem se avtobiografski pripovedovalec iz tovarne smrti vrača v osvobojeni pomladanski Pariz in v širšem smislu v življenje.
V življenje, o katerem še vedno tako rad govori in ima o njem še vedno veliko povedati. Za bralce Dela je strnil naslednje misli: »Za rojstni dan si želim, da bi ljudje živeli dosti boljše, kakor živijo zdaj. Da bi se gospodarstvo dobro držalo, kajti nekateri napovedujejo, da bodo morda nastopili hudi časi, a da bi človek vendarle ostal človek. Upam tudi, da ne bo več vojn in da bodo ljudje predvsem skušali razumeti, da morajo postati bolj zreli, s čimer mislim zlasti na duhovno zrelost. Še naprej sem kritičen do nenehnega in pretiranega kopičenja materialnih dobrin in mislim, da se je in bo treba tudi v bodočnosti marsičemu odreči in se navaditi biti skromen. Mogoče imam zgrešene ideje, a pri sebi verjamem, da se bo človeštvo počasi spametovalo. Bog je ustvaril človeka, da bi se dobro razvijal, česar pa človek ni razumel. Bil je koristolovec, preveč je mislil na denar, tehniko, ki se je sicer razvila, ampak človek je človek in se mora razvijati najprej osebno, življenjsko. Lahko si kupi telefonček, lahko se priključi na internet, ampak vedeti mora, da se tehnika razvija v smislu tehnike, človek pa v smislu življenja. In telo človekovo ima neko dobo življenja, ki ne more slediti tehniki. V tem smislu sem nazadnjak, v bistvu pa nekdo, ki v človeka in življenje upa in iskreno verjame. Ki verjame, da se bo človek rešil. Tudi ob svojem 108. rojstnem dnevu ostajam optimist!«
Ob tem pa si želi, da bi njegova beseda segla prav do vseh. Ta želja ga je vodila, tudi ko je s Tržaškega presojal politične in kulturne razmere na Slovenskem in odpiral boleče teme, kakršna so bili, denimo, zunajsodni poboji domobrancev na Rogu, na katere sta skupaj z Alojzom Rebulo širšo javnost opozorila z brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa s Kocbekovim intervjujem.
In če je bil Pahorjev primorski rojak Srečko Kosovel prerok Evrope 20. stoletja in njenega uničenja, potem je Boris Pahor pričevalec in živa vest 20. stoletja, ki so ga z njegovimi besedami uničile diktature fašizma, nacizma in komunizma. Prav tako simbolizira slovensko vest. Boris Pahor ne soglaša z ločevanjem slovenstva po ideoloških kriterijih, ampak je goreč zagovornik zamisli, da se usoda slovenske skupnosti rešuje na podlagi občestvenega pluralizma.
Borisa Pahorja preprosto ni mogoče utišati, kajti njegova beseda je glasna in odločna, njegova načela pa so trdna in neomajna. Nekoč je zapisal: »Za levico sem disident in človek, ki dela zgago; za katoličane sem pogan, uporaben takrat, ko se upre ekskluzivizmu levice. Na to vlogo pa seveda jaz ne pristajam.«
Ob njegovem današnjem rojstnem dnevu so se včeraj nanj spomnili tudi kolegi akademiki na SAZU, kjer so mu posvetili predstavitev odmevne knjige Ogenj, ki je zajel Evropo, v kateri je opisano ozadje požiga Narodnega doma, ki mu je bil Boris Pahor priča kot deček in se ga spominja še danes. Čestitke so mu izrazili tudi Drago Jančar, Tatjana Rojc, Blaž Brodnjak, Janko Prunk, Vojko Volk in Katarina Marinčič ter Drago Mislej - Mef.
Boris Pahor je bil v nemilosti domala vse življenje. Preganjan od fašizma in nacizma, ker je bil Slovenec, in v nemilosti pri jugoslovanskem komunizmu, ker se mu ni uklonil. Odprl je rano zgodovine in jo skupaj s somišljeniki očistil za prihodnje rodove, za spravo in za mir mrtvih in živih. Še najbolj pa za narodov zasuk v prihodnost. Boris ima rad dve domovini in oba naroda, slovenskega, ki mu zavestno in neizmerno pripada, in italijanskega, s katerim živi in ga spoštuje. Prenaša nam preprosto, a hkrati najpomembnejše spoznanje: kdor ljubi svoj narod, je domoljub, kdor sovraži druge, je nacionalist. »Nekaj moraš biti,« mi je povedal v enem od najinih pogovorov v njegovi hiški nad tržaškim zalivom, »jaz sem Slovenec, če pa nisi nič, si pa toliko tudi vreden.« V Franciji, ki ga je odkrila tudi za nas, je pojasnjeval, zakaj je iz Italije, a ni Italijan. »Težko so razumeli, spoznali so nas kot mali čudež sredi velike Evrope.«
Prijateljstvo z Borisom sega v leto 2003. V Rim, kjer smo mu pripravili predavanje na univerzi Sapienza, se je kot krepak 90-letnik pripeljal z vlakom iz Trsta. V njem imam oporo v vseh rečeh, ki zadevajo narodovo prihodnost in politično zmernost. S profesorico Tatjano Rojc, ki je danes italijanska senatorka, sva tisti večer pričevala neponovljivemu predavanju pred nabito polno dvorano študentov. Pisatelj jim je povedal vse tisto, česar niso mogli slišati nikjer drugje. O italijanskem fašizmu, ki se je namenil iztrebiti majhen narod velike kulture, in trpljenju človeka, ki ni pristal na poitalijančenje. Današnja, demokratična Italija se za ta zločin do danes ni opravičila. Slovenci pa smo preživeli zato, ker smo se uprli. Tega ne ve nihče bolje od Borisa, velikega pisatelja in Slovenca.
Ko sva se pred leti z Borisom z vlakom vozila proti Parizu iz Saint-Maloja, kjer sva na knjižnem sejmu predstavljala svoje knjige, sem mu rekel, da je pravzaprav srečen človek. Ne samo zato, ker njegovo literaturo, ki so jo v Sloveniji kakšni kritiki nekoč omalovaževali in jo Italija šele zdaj počasi spoznava preko francoskega in nemškega »ovinka«, pozna in ceni lep del Evrope in Amerike, tudi ne zato, ker so marsikatere njegove prepovedane misli, recimo o demokratični Sloveniji, postale resničnost, pač pa zato, ker je preživel ideološko in totalitarno stoletje kot camusovski L'homme révolté in ga veselje do kritike in disputiranja ni zapustilo. Takrat je imel kakšno leto več kot devetdeseto. A še lani, ko smo ga na pobudo njegovega založnika Petra Tomšiča v Trstu obiskali za rojstni dan, je takoj po izrečenih voščilih začel kritično debatirati o razmerah v Sloveniji in Evropi. Takšen je Boris od prvega dne, ko sva se srečala. Z besedami, ki mi jih nekoč zapisal ob koncu nekega pismu, mu zdaj voščim jaz: »Da si mi zdrav in dobre volje, dragi prijatelj.«
Zakaj občudujem Borisa Pahorja? Najbrž iz podobnih razlogov kot še mnogi: ker je velik pisatelj, pomembna priča in še pomembnejši pričevalec. Ker je, če parafraziram naslov čudovitega filma, ki ga je o njem posnela režiserka Fabienne Issartel, svoboden človek. Tisto, kar me osebno navdaja z največjim občudovanjem, pa je njegova privrženost razpravi. Mož, ki bi glede na častitljivo starost in izkušnje že zdavnaj lahko zavzel posturo očaka, nam svoja stališča še vedno – in vedno – pojasnjuje, nas v svoj prav prepričuje, ne izreka neovrgljivih in splošnih resnic, ampak ognjevito razpravlja o posameznih stvareh. Boris Pahor noče biti prerok, ostaja polemik: v tem je po mojem njegov eliksir mladosti.
Boris Pahor je čudež narave tako po dolgosti svojega življenja kot po svoji kulturni antropologiji. Za dolgost življenja se ima zahvaliti le naravi, za svoj kulturno-antropološki profil in iz njega izvirajoče delo pa predvsem svoji duševnosti in neomajni zvestobi nekaterim temeljnim postavkam kulture, etike, poguma, svobodomislenosti in narodne zavezanosti. Najprej si je Pahor ustvaril ime kot urednik kulturne revije Zaliv, ki je opozarjala na to, kako slovenske komunistične oblasti zanemarjajo slovensko zamejsko narodno problematiko. S tem si je protifašistični borec pridobil črno piko pri slovenskih komunističnih oblasteh, a to ga ni odvrnilo od neomajnega narodnozavednega kulturnega angažiranja. V
Veliko razburjenja v slovenski komunistični javnosti pa je povzročil leta 1974 z objavo intervjuja z Edvardom Kocbekom, o odnosih v osvobodilni fronti in o grozljivem obračunu komunistov z vrnjenimi protirevolucionarji in kolaboracionisti po koncu vojne. Ta intervju je povzročil v Sloveniji hudo razočaranje med številnimi partizani nekomunisti. Pahor in Kocbek sta si bila blizu v svojem pojmovanju slovenskega narodnega vprašanja in človekove osebne in nazorske svobode. V slednji Pahor ni bil zavezan katolištvu kot Kocbek, je pa priznaval pomen duhovnosti za celovito človekovo osebnost, ki jo je videl od Grka Platona prek srednjeveških mislecev in romantikov, do najnovejših eksistencialistov. Ob njegovem visokem jubileju se zamislimo in zahvalimo usodi, da nam je dala takšnega duhovnega junaka in ustvarjalca, ki je vzburil Slovenstvo in ga še vzburja.
So ljudje, ki v sebi nosijo neko posebno modrost. Njegova je modrost izkušnje, poznavanje smrti in ponovnega rojstva po njej. Posvetila sem mu, učitelju in prijatelju, svoj roman, ker je bilo srečanje z njim zame determinantno: Boris Pahor me je postavil na trdna tla, preko njega se soočam z absolutnim zlom in absolutno ljubeznijo. Od njega in iz njegove pripovedi se učim. Od njega, žlahtnega sogovornika, ostrega in duhovitega obenem. Pogovor z njim pomeni zavest, da je pred teboj človek, ki je preživel najhujše in ostal zvest samemu sebi, svojemu kategoričnemu imperativu. Zato je Pahor za vse nas tudi postava: preko njega se kopljemo do odgovorov in do čistine. Oče me je, še otroka, spremljal na predstavitve njegovih knjig, ki so sredi sedemdesetih let izhajale v samozaložbi. Takrat so se ga mnogi otepali. In o svoji zgodbi je govoril brez kateregakoli sogovornika, sam v nezakurjenih dvoranah slovenskih društev po Tržaškem, v svojem težkem zelenem plašču. V tistem zelenem plašču se ga spominjam na pogrebu našega očeta v Nabrežini. Spoznavala sem njegov opus in srkala vase njegovo izkušnjo, ko jo je izbrušeno podajal na predavanjih, srečanjih, predstavitvah. Najino sodelovanje je trajalo preko dvajset let. Zame je od vedno pisatelj onkraj senc, ker je oživljal tovariše in prijatelje, ki se niso vrnili, jim vračal dostojanstvo. In besedo. Njegova zaznamovanost je postala del naše slovenske zgodbe. Del mene. Pahor je brodolomec, ki rešuje sebe in vse nas preko pripovedi o ljubezni. Skozi prizmo njegove izkušnje se soočamo z usodo naših staršev in starih staršev, ki so bili generacija mladih brez mladosti. In vendar ko pomislim nanj, zadiha vame Sredozemlje, svet, razpet nad obalo, bori, brinje in skale, kraške ograde in doline, paštni nad morjem, brnistre, predvsem pa utrip Trsta. Njegovega mesta v zalivu.
Bili so in so takšni in drugačni ljudje, misleci, pisci, aktivisti … Samooklicani ter prepoznani in priznani domoljubi. A ni jih veliko, zaradi katerih povsem obmolknem in pozorno sledim vsaki izrečeni ali zapisani besedi. Če dobro pomislim in sem iskren, se jih pravzaprav zelo težko spomnim – razen enega. Ob misli na Borisa Pahorja, njegovo življenje, delo in pečat, ki ga je vtisnil našemu narodu, se mi v grlu pogosto pojavi cmok, ki izhaja iz slabe vesti. Ta je posledica dejstva, da smo zaradi trpljenja in dejanj velikih ljudi, kot je on, naposled dobili svojo suvereno državo, v kateri njeni otroci živimo bolje kot kadarkoli. Žal pa tega ne znamo ceniti oziroma se vse bolj vedemo, kot da je samoumevno.
Znova smo razdvojeni, kot že dolgo ne, razdvojenost pa še krepijo očitna nezmožnost spoštljive komunikacije z javnim obračunavanjem, nesprejemanje različnosti vrednostnih sistemov in svetovnih nazorov ter nesposobnost razumevanja velike slike resnično ključnih trajnostnih izzivov naše celotne civilizacije. V takih razmerah je nujno potrebno stvari znova postaviti v perspektivo. Svojo domovino imam neizmerno rad in vem, da smo Slovenke in Slovenci izjemno sposobni in marljivi ljudje, ki združeni lahko dosegamo neverjetne stvari. Čas je za pogled v prihodnost. Za ljudi in cilje, ki nas povezujejo na poti do zmag in skupnega veselja, ne pa delijo, zato da nam lahko s svojimi lastnimi interesi krojijo usodo in zato več kot očitno ne izkoriščamo mnogih priložnosti za napredek družbe. Neizmerno spoštujem narodnoosvobodilni boj in nisem veren, a velikanu takega kova lahko zakličem le: bog Vas živi, Boris Pahor!
Bilo je v začetku sedemdesetih, ko se je nekdanja višja politična šola prelevila v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo in nam je starosta slovenskega žurnalizma, profesor Fran Vatovec, tudi predavatelj retorike, predstavil zamejsko založbo Zaliv, ki sta jo vodila Alojz Rebula in Boris Pahor, o katerem takrat nismo vedeli prav veliko. Več smo izvedeli kakšno leto kasneje ko so pri isti založbi objavili intervju z Edvardom Kocbekom in zakuhali lepo politično afero. Ampak mi smo bili takrat z glavo nekje v svetu kot majhni vasi in nas takšni lokalizmi še niso zanimali. Tudi Boris Pahor ne.
Kasneje sem dobil v roke katero od njegovih knjig, a mi, v primerjavi s takrat aktualnimi čtivi, niso bile posebej zanimive. Prelom se mi je zgodil, ko sem enkrat leta 2008 med sprehajanjem po starem trstu naletel na knjigarno, katere izložba je bila v celoti opremljena s knjigo Nekropoli, zdaj že znanega Borisa Pahorja. Šli smo na obhod tržaških knjigarni in v vsaki od njih je bila Pahorjeva Nekropola na častnem mestu. Takrat sem bil ponosen nanj in na nas, saj se je zgodilo nekaj, kar pred tem ni bilo v sferi realnega. Ne bom govoril, da je Nekropola moje najljubše čtivo, a je Pahor zame takrat postal prvoborec slovenskega zamejstva v Italiji pa čeprav še danes razburja, polemizira in jezi, predvsem tiste, ki o njegovem pogumu lahko samo sanjajo.
Za rojstni dan si želim, da bi ljudje živeli dosti boljše, kakor živijo zdaj.
Najprej Kres oziroma Grmada v pristanu (1959), v kateri je kot živa priča tako preprosto in vendar nadvse prizadeto po Srečku Kosovelu za vselej ovekovečil strašljivi fašistični požig Narodnega doma v Trstu, ki se mu je kot otroku vrezal v spomin in od tam nikoli izbrisal. Z besedami pisatelja, tiste črne dni, ko je po Slovenskem gomazela fašistična drhal. Pa roman Mesto v zalivu (1955), ki ga je spisal kot sodelavec osvobodilnega boja in sodi k njegovemu mesijanskemu poslanstvu, da bi pričal o antifašističnem in antinacističnem boju pri nas. Pa seveda njegov véliki tekst, roman Nekropola (1966), ki je pot k slovenskemu bralcu našla šele prek priznanja pisatelja v tujini. V njem je nekdanji taboriščnik skozi spominsko optiko izrekel neizrekljivo in ubesedil neubesedljivo grozoto koncentracijskih taborišč – na kar ne smemo pozabiti. Ali sijajen roman Spopad s pomladjo (1978), v katerem se avtobiografski pripovedovalec iz tovarne smrti vrača v osvobojeni pomladanski Pariz in v širšem smislu v življenje.
Človeštvo se bo spametovalo
V življenje, o katerem še vedno tako rad govori in ima o njem še vedno veliko povedati. Za bralce Dela je strnil naslednje misli: »Za rojstni dan si želim, da bi ljudje živeli dosti boljše, kakor živijo zdaj. Da bi se gospodarstvo dobro držalo, kajti nekateri napovedujejo, da bodo morda nastopili hudi časi, a da bi človek vendarle ostal človek. Upam tudi, da ne bo več vojn in da bodo ljudje predvsem skušali razumeti, da morajo postati bolj zreli, s čimer mislim zlasti na duhovno zrelost. Še naprej sem kritičen do nenehnega in pretiranega kopičenja materialnih dobrin in mislim, da se je in bo treba tudi v bodočnosti marsičemu odreči in se navaditi biti skromen. Mogoče imam zgrešene ideje, a pri sebi verjamem, da se bo človeštvo počasi spametovalo. Bog je ustvaril človeka, da bi se dobro razvijal, česar pa človek ni razumel. Bil je koristolovec, preveč je mislil na denar, tehniko, ki se je sicer razvila, ampak človek je človek in se mora razvijati najprej osebno, življenjsko. Lahko si kupi telefonček, lahko se priključi na internet, ampak vedeti mora, da se tehnika razvija v smislu tehnike, človek pa v smislu življenja. In telo človekovo ima neko dobo življenja, ki ne more slediti tehniki. V tem smislu sem nazadnjak, v bistvu pa nekdo, ki v človeka in življenje upa in iskreno verjame. Ki verjame, da se bo človek rešil. Tudi ob svojem 108. rojstnem dnevu ostajam optimist!«
Mogoče imam zgrešene ideje, a pri sebi verjamem, da se bo človeštvo počasi spametovalo. FOTO: Voranc Vogel/Delo
Ob tem pa si želi, da bi njegova beseda segla prav do vseh. Ta želja ga je vodila, tudi ko je s Tržaškega presojal politične in kulturne razmere na Slovenskem in odpiral boleče teme, kakršna so bili, denimo, zunajsodni poboji domobrancev na Rogu, na katere sta skupaj z Alojzom Rebulo širšo javnost opozorila z brošuro Edvard Kocbek, pričevalec našega časa s Kocbekovim intervjujem.
Slovenska vest
In če je bil Pahorjev primorski rojak Srečko Kosovel prerok Evrope 20. stoletja in njenega uničenja, potem je Boris Pahor pričevalec in živa vest 20. stoletja, ki so ga z njegovimi besedami uničile diktature fašizma, nacizma in komunizma. Prav tako simbolizira slovensko vest. Boris Pahor ne soglaša z ločevanjem slovenstva po ideoloških kriterijih, ampak je goreč zagovornik zamisli, da se usoda slovenske skupnosti rešuje na podlagi občestvenega pluralizma.
»Tudi ob svojem 108. rojstnem dnevu ostajam optimist!« FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Borisa Pahorja preprosto ni mogoče utišati, kajti njegova beseda je glasna in odločna, njegova načela pa so trdna in neomajna. Nekoč je zapisal: »Za levico sem disident in človek, ki dela zgago; za katoličane sem pogan, uporaben takrat, ko se upre ekskluzivizmu levice. Na to vlogo pa seveda jaz ne pristajam.«
Čestitke
Ob njegovem današnjem rojstnem dnevu so se včeraj nanj spomnili tudi kolegi akademiki na SAZU, kjer so mu posvetili predstavitev odmevne knjige Ogenj, ki je zajel Evropo, v kateri je opisano ozadje požiga Narodnega doma, ki mu je bil Boris Pahor priča kot deček in se ga spominja še danes. Čestitke so mu izrazili tudi Drago Jančar, Tatjana Rojc, Blaž Brodnjak, Janko Prunk, Vojko Volk in Katarina Marinčič ter Drago Mislej - Mef.
Politik Vojko Volk FOTO: Jure Eržen/Delo
Vojko Volk, generalni konzul Slovenije v Trstu
Boris Pahor je bil v nemilosti domala vse življenje. Preganjan od fašizma in nacizma, ker je bil Slovenec, in v nemilosti pri jugoslovanskem komunizmu, ker se mu ni uklonil. Odprl je rano zgodovine in jo skupaj s somišljeniki očistil za prihodnje rodove, za spravo in za mir mrtvih in živih. Še najbolj pa za narodov zasuk v prihodnost. Boris ima rad dve domovini in oba naroda, slovenskega, ki mu zavestno in neizmerno pripada, in italijanskega, s katerim živi in ga spoštuje. Prenaša nam preprosto, a hkrati najpomembnejše spoznanje: kdor ljubi svoj narod, je domoljub, kdor sovraži druge, je nacionalist. »Nekaj moraš biti,« mi je povedal v enem od najinih pogovorov v njegovi hiški nad tržaškim zalivom, »jaz sem Slovenec, če pa nisi nič, si pa toliko tudi vreden.« V Franciji, ki ga je odkrila tudi za nas, je pojasnjeval, zakaj je iz Italije, a ni Italijan. »Težko so razumeli, spoznali so nas kot mali čudež sredi velike Evrope.«
Prijateljstvo z Borisom sega v leto 2003. V Rim, kjer smo mu pripravili predavanje na univerzi Sapienza, se je kot krepak 90-letnik pripeljal z vlakom iz Trsta. V njem imam oporo v vseh rečeh, ki zadevajo narodovo prihodnost in politično zmernost. S profesorico Tatjano Rojc, ki je danes italijanska senatorka, sva tisti večer pričevala neponovljivemu predavanju pred nabito polno dvorano študentov. Pisatelj jim je povedal vse tisto, česar niso mogli slišati nikjer drugje. O italijanskem fašizmu, ki se je namenil iztrebiti majhen narod velike kulture, in trpljenju človeka, ki ni pristal na poitalijančenje. Današnja, demokratična Italija se za ta zločin do danes ni opravičila. Slovenci pa smo preživeli zato, ker smo se uprli. Tega ne ve nihče bolje od Borisa, velikega pisatelja in Slovenca.
Pisatelj Drago Jančar FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Drago Jančar pisatelj
Ko sva se pred leti z Borisom z vlakom vozila proti Parizu iz Saint-Maloja, kjer sva na knjižnem sejmu predstavljala svoje knjige, sem mu rekel, da je pravzaprav srečen človek. Ne samo zato, ker njegovo literaturo, ki so jo v Sloveniji kakšni kritiki nekoč omalovaževali in jo Italija šele zdaj počasi spoznava preko francoskega in nemškega »ovinka«, pozna in ceni lep del Evrope in Amerike, tudi ne zato, ker so marsikatere njegove prepovedane misli, recimo o demokratični Sloveniji, postale resničnost, pač pa zato, ker je preživel ideološko in totalitarno stoletje kot camusovski L'homme révolté in ga veselje do kritike in disputiranja ni zapustilo. Takrat je imel kakšno leto več kot devetdeseto. A še lani, ko smo ga na pobudo njegovega založnika Petra Tomšiča v Trstu obiskali za rojstni dan, je takoj po izrečenih voščilih začel kritično debatirati o razmerah v Sloveniji in Evropi. Takšen je Boris od prvega dne, ko sva se srečala. Z besedami, ki mi jih nekoč zapisal ob koncu nekega pismu, mu zdaj voščim jaz: »Da si mi zdrav in dobre volje, dragi prijatelj.«
Pisateljica Katarina Marinčič. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Katarina Marinčič, pisateljica in literarna zgodovinarka
Zakaj občudujem Borisa Pahorja? Najbrž iz podobnih razlogov kot še mnogi: ker je velik pisatelj, pomembna priča in še pomembnejši pričevalec. Ker je, če parafraziram naslov čudovitega filma, ki ga je o njem posnela režiserka Fabienne Issartel, svoboden človek. Tisto, kar me osebno navdaja z največjim občudovanjem, pa je njegova privrženost razpravi. Mož, ki bi glede na častitljivo starost in izkušnje že zdavnaj lahko zavzel posturo očaka, nam svoja stališča še vedno – in vedno – pojasnjuje, nas v svoj prav prepričuje, ne izreka neovrgljivih in splošnih resnic, ampak ognjevito razpravlja o posameznih stvareh. Boris Pahor noče biti prerok, ostaja polemik: v tem je po mojem njegov eliksir mladosti.
Zgodovinar Janko Prunk. FOTO: Roman Sipic
Janko Prunk, zgodovinar
Boris Pahor je čudež narave tako po dolgosti svojega življenja kot po svoji kulturni antropologiji. Za dolgost življenja se ima zahvaliti le naravi, za svoj kulturno-antropološki profil in iz njega izvirajoče delo pa predvsem svoji duševnosti in neomajni zvestobi nekaterim temeljnim postavkam kulture, etike, poguma, svobodomislenosti in narodne zavezanosti. Najprej si je Pahor ustvaril ime kot urednik kulturne revije Zaliv, ki je opozarjala na to, kako slovenske komunistične oblasti zanemarjajo slovensko zamejsko narodno problematiko. S tem si je protifašistični borec pridobil črno piko pri slovenskih komunističnih oblasteh, a to ga ni odvrnilo od neomajnega narodnozavednega kulturnega angažiranja. V
Veliko razburjenja v slovenski komunistični javnosti pa je povzročil leta 1974 z objavo intervjuja z Edvardom Kocbekom, o odnosih v osvobodilni fronti in o grozljivem obračunu komunistov z vrnjenimi protirevolucionarji in kolaboracionisti po koncu vojne. Ta intervju je povzročil v Sloveniji hudo razočaranje med številnimi partizani nekomunisti. Pahor in Kocbek sta si bila blizu v svojem pojmovanju slovenskega narodnega vprašanja in človekove osebne in nazorske svobode. V slednji Pahor ni bil zavezan katolištvu kot Kocbek, je pa priznaval pomen duhovnosti za celovito človekovo osebnost, ki jo je videl od Grka Platona prek srednjeveških mislecev in romantikov, do najnovejših eksistencialistov. Ob njegovem visokem jubileju se zamislimo in zahvalimo usodi, da nam je dala takšnega duhovnega junaka in ustvarjalca, ki je vzburil Slovenstvo in ga še vzburja.
Političarka in pisateljica Tatjana Rojc. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo
Tatjana Rojc, slovenska senatorka v Italiji
So ljudje, ki v sebi nosijo neko posebno modrost. Njegova je modrost izkušnje, poznavanje smrti in ponovnega rojstva po njej. Posvetila sem mu, učitelju in prijatelju, svoj roman, ker je bilo srečanje z njim zame determinantno: Boris Pahor me je postavil na trdna tla, preko njega se soočam z absolutnim zlom in absolutno ljubeznijo. Od njega in iz njegove pripovedi se učim. Od njega, žlahtnega sogovornika, ostrega in duhovitega obenem. Pogovor z njim pomeni zavest, da je pred teboj človek, ki je preživel najhujše in ostal zvest samemu sebi, svojemu kategoričnemu imperativu. Zato je Pahor za vse nas tudi postava: preko njega se kopljemo do odgovorov in do čistine. Oče me je, še otroka, spremljal na predstavitve njegovih knjig, ki so sredi sedemdesetih let izhajale v samozaložbi. Takrat so se ga mnogi otepali. In o svoji zgodbi je govoril brez kateregakoli sogovornika, sam v nezakurjenih dvoranah slovenskih društev po Tržaškem, v svojem težkem zelenem plašču. V tistem zelenem plašču se ga spominjam na pogrebu našega očeta v Nabrežini. Spoznavala sem njegov opus in srkala vase njegovo izkušnjo, ko jo je izbrušeno podajal na predavanjih, srečanjih, predstavitvah. Najino sodelovanje je trajalo preko dvajset let. Zame je od vedno pisatelj onkraj senc, ker je oživljal tovariše in prijatelje, ki se niso vrnili, jim vračal dostojanstvo. In besedo. Njegova zaznamovanost je postala del naše slovenske zgodbe. Del mene. Pahor je brodolomec, ki rešuje sebe in vse nas preko pripovedi o ljubezni. Skozi prizmo njegove izkušnje se soočamo z usodo naših staršev in starih staršev, ki so bili generacija mladih brez mladosti. In vendar ko pomislim nanj, zadiha vame Sredozemlje, svet, razpet nad obalo, bori, brinje in skale, kraške ograde in doline, paštni nad morjem, brnistre, predvsem pa utrip Trsta. Njegovega mesta v zalivu.
Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB. FOTO: Regent Tadej
Blaž Brodnjak, predsednik uprave NLB
Bili so in so takšni in drugačni ljudje, misleci, pisci, aktivisti … Samooklicani ter prepoznani in priznani domoljubi. A ni jih veliko, zaradi katerih povsem obmolknem in pozorno sledim vsaki izrečeni ali zapisani besedi. Če dobro pomislim in sem iskren, se jih pravzaprav zelo težko spomnim – razen enega. Ob misli na Borisa Pahorja, njegovo življenje, delo in pečat, ki ga je vtisnil našemu narodu, se mi v grlu pogosto pojavi cmok, ki izhaja iz slabe vesti. Ta je posledica dejstva, da smo zaradi trpljenja in dejanj velikih ljudi, kot je on, naposled dobili svojo suvereno državo, v kateri njeni otroci živimo bolje kot kadarkoli. Žal pa tega ne znamo ceniti oziroma se vse bolj vedemo, kot da je samoumevno.
Znova smo razdvojeni, kot že dolgo ne, razdvojenost pa še krepijo očitna nezmožnost spoštljive komunikacije z javnim obračunavanjem, nesprejemanje različnosti vrednostnih sistemov in svetovnih nazorov ter nesposobnost razumevanja velike slike resnično ključnih trajnostnih izzivov naše celotne civilizacije. V takih razmerah je nujno potrebno stvari znova postaviti v perspektivo. Svojo domovino imam neizmerno rad in vem, da smo Slovenke in Slovenci izjemno sposobni in marljivi ljudje, ki združeni lahko dosegamo neverjetne stvari. Čas je za pogled v prihodnost. Za ljudi in cilje, ki nas povezujejo na poti do zmag in skupnega veselja, ne pa delijo, zato da nam lahko s svojimi lastnimi interesi krojijo usodo in zato več kot očitno ne izkoriščamo mnogih priložnosti za napredek družbe. Neizmerno spoštujem narodnoosvobodilni boj in nisem veren, a velikanu takega kova lahko zakličem le: bog Vas živi, Boris Pahor!
Drago Mislej - Mef, slovenski pisec besedil za popevke, kitarist, glasbenik, urednik in novinar. FOTO: Leon Vidic/Delo
Drago Mislej - Mef, pisec, glasbenik, novinar in urednik
Bilo je v začetku sedemdesetih, ko se je nekdanja višja politična šola prelevila v Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo in nam je starosta slovenskega žurnalizma, profesor Fran Vatovec, tudi predavatelj retorike, predstavil zamejsko založbo Zaliv, ki sta jo vodila Alojz Rebula in Boris Pahor, o katerem takrat nismo vedeli prav veliko. Več smo izvedeli kakšno leto kasneje ko so pri isti založbi objavili intervju z Edvardom Kocbekom in zakuhali lepo politično afero. Ampak mi smo bili takrat z glavo nekje v svetu kot majhni vasi in nas takšni lokalizmi še niso zanimali. Tudi Boris Pahor ne.
Kasneje sem dobil v roke katero od njegovih knjig, a mi, v primerjavi s takrat aktualnimi čtivi, niso bile posebej zanimive. Prelom se mi je zgodil, ko sem enkrat leta 2008 med sprehajanjem po starem trstu naletel na knjigarno, katere izložba je bila v celoti opremljena s knjigo Nekropoli, zdaj že znanega Borisa Pahorja. Šli smo na obhod tržaških knjigarni in v vsaki od njih je bila Pahorjeva Nekropola na častnem mestu. Takrat sem bil ponosen nanj in na nas, saj se je zgodilo nekaj, kar pred tem ni bilo v sferi realnega. Ne bom govoril, da je Nekropola moje najljubše čtivo, a je Pahor zame takrat postal prvoborec slovenskega zamejstva v Italiji pa čeprav še danes razburja, polemizira in jezi, predvsem tiste, ki o njegovem pogumu lahko samo sanjajo.
