Joël Dicker - Lepota in krutost brezmejne ljubezni

Francosko govoreči in pišoči­ Švicar Joël Dicker je opozoril nase z odmevnim tretjim romanom Resnica o aferi Harry Quebert, ki je izšel septembra 2012 in s prvega mesta najbolj prodajanih knjig v frankofonskih državah izrinil Petdeset odtenkov sive E. L. James in Inferno Dana Browna v angleško govorečih državah. Postal je pisateljski zvezdnik, ki se ne more več mirno in anonimno sprehajati po domačem mestu.

Dicker se je rodil 16. junija 1985 v Ženevi, kjer je magistriral iz prava leta 2010. Še kot študent je pri štiriindvajsetih napisal prvenec Zadnji dnevi naših očetov, v katerem se je lotil malo znane zgodbe o agenciji SOE, tajnem oddelku britanske obveščevalne službe. Nato je napisal svojo prvo mednarodno uspešnico. Dogajanje v obeh romanih, tako odmevnem Resnica o aferi Harry Quebert kot v novem Knjiga o Baltimorskih (Mladinska knjiga, prevod Iztok Ilc), je postavljeno v Združene države Amerike, kjer je avtor preživel veliko časa in številne počitnice pri sorodnikih v Novi Angliji. Povedal je, da je veliko potoval tudi po drugih ameriških zveznih državah in Kanadi ter se odpravil tudi na Aljasko.

Novinarju Guardiana je dejal, da ima posebne spomine na ta poletja. »Dvajset let zapored sem preživel počitnice v ameriški državi Maine v stričevi hiši na obali. Poletje je prav poseben čas za vsakogar. Je mirno in brezskrbno, še posebej, če si otrok. Šola se ti zdi neskončno daleč. Svobodno sem sanjaril in ugotovil, kaj bi rad postal. Zame je Amerika dežela sanjarjenja, ne pa tudi ameriških sanj. Medtem ko pišem v Ženevi, mi to, da v mislih potujem v Ameriko, pomaga, da se sprostim.«

V obeh romanih je osrednji lik mladi pisatelj židovskega rodu Marcus Goldman, ki po veliki uspešnici, ki ga izstreli med znane in dokaj premožne ljudi, pristane na suhem. Brez idej in volje kaj napisati se v romanu Resnica o aferi Harry Quebert odpravi na obisk k mentorju Harryju Quebertu, enemu najbolj spoštovanih pisateljev v državi. Ko na njegovem vrtu najdejo truplo pred triintridesetimi leti izginule petnajstletnice Nole Kellergan, se čuti poklicanega, da vzame pisatelja v bran. Vendar bolj ko raziskuje, bolj se vse skupaj zapleta, in prav nič ni tako, kot je bilo sprva videti.

Družinska saga

Glede na to, da je prodal več kot štiri milijone izvodov romana Resnica o aferi Harry Quebert, v katerem se srečajo svetovi Nabokova (Lolita) in Rotha (Človeški madež) ter enig­matičnost Lyncheve ­televizijske nadaljevanke Twin Peaks, je pričakovati, da bo šla dobro v promet tudi Knjiga o Baltimorskih.

To je napeta družinska saga in solidno nadaljevanje prejšnje uspešnice. Tokrat Marcus Goldman išče navdih za nov roman na Floridi. Naključno srečanje z mladostno ljubeznijo Alexandro ga napelje k premišljevanju o svojem otroštvu, ko je, sam iz družine Goldmanov iz Montclaira, občudoval drugo vejo Goldmanov, karizmatične Baltimorske, ter jim zavidal srečo in bogastvo. Vendar so bili srečni le do tragedije, ki je uničila družino. Počasi pridejo na dan skrivnosti, laži, pohlep ter zavist, ki uničijo vse, kakor tudi kruto povedane ali zamolčane besede.

Vezivo je zgodba o Goldmanovih bratancih, zavezanih večnemu prijateljstvu, ki jih na koncu uniči. Večina zgodbe, ki preskakuje v času, se dogaja v njihovem otroštvu. Mogoče zato, ker smo, kot je dejal Joël Dicker, svoja preteklost. »Vsi živimo skozi svojo preteklost. To oblikuje zapleteno magmo, iz katere smo narejeni. Na mojo nesrečo imam zelo dober spomin in se lahko spomnim tudi najbolj nepomembnih podrobnosti. Prijatelji mi pravijo, da sem pravi čudak. Spomnim se namreč datumov, ko se je kaj zgodilo, celo dneva v tednu in kako sem bil takrat oblečen.«

Velikokrat ga tudi vprašajo, ali piše o sebi, ali je on mladi in uspešni pisatelj Goldman. Na to vztrajno odgovarja, da je zanj pisanje oblika pobega. »Če bi pisal o svojem resničnem življenju, bi bilo to zelo dolgočasno. Zato rad pišem o ljudeh, ki ne obstajajo. Prav tako nikoli ne načrtujem pisanja. Ena ideja vodi k naslednji, zgodba nastaja sproti. Za zdaj v moji naslednji knjigi ni Marcusa. Vendar moram knjigo napisati do konca, šele potem bomo videli, ali bo tako ostalo.«