Tiskane izdaje
Najbrž ga je zaskrbelo, da mi bo sonce skuhalo možgane, zato mi je na mojo plešasto glavo posadil svoj peresno lahki klobuk. Ne boš verjel, mi je pripomnil, klobuk je iz neke transilvanske gobe, klobučar pa jih ročno izdeluje pred strankami. Vedel sem, da je Jože neugnani potohodec tako po zemljepisnih destinacijah kot skozi labirint besede.
Zato se ga spominjam še od svojih zelenih pesniških let, ko je urejal prvo antologijo Sozvočje – Összháng (1989) slovenskih in madžarskih pesnikov, ki ustvarjajo v Prekmurju. Že takrat je bila za njim dolga uredniška pot v Pomurski založbi, ki je takrat veljala za eno najuglednejših založb v slovenskem prostoru.
Predvsem po zaslugi veličastne zbirke Mostovi, v kateri so izhajale knjige največjih svetovnih pisateljev z vseh celin. Kratko malo: zbirka Mostovi, ki jo je zasnoval prav on in bil njen dolgoletni glavni urednik, je bila prvo globalno okno v svet. Požiral sem ga, ko mi je pripovedoval o srečanjih z velikimi pisatelji, o tem, da je imel García Márquez za pasom zataknjen revolver, o Vargasu Llosi in Fuentesu ter o čudovitem romanu Otok v luninem popku Grka Drakodaidisa. Ob tem je seveda še
Verjel se mu. Iz njega so žarele modrost in zbranost pa tudi neka odsotna zamišljenost, ki sem ji ob najinem zadnjem paberkovanju, čeprav sem tudi sam na pragu starosti, komaj sledil. Kot sem komaj sledil njegovemu plodnemu slovaropisju, konec koncev je prvi zares zaoral ledino slovensko-madžarskega slovaropisja, za njim pa so bili tudi številni prevodi madžarskih velikanov peresa, od Maraia, Kertésza, Esterházyja, Nádasa do sodobnega Dragomána, nad katerim je bil še posebej navdušen.
Uredil in prevedel je tudi antologijo madžarske kratke proze Vzvalovano Blatno jezero (2003), jezero, h kateremu se je vedno znova vračal. In se ob njem navdihoval. In blaženo samotaril. Ter v navezi s Kajetanom Kovičem iskal pravi obraz velikih madžarskih lirikov – od Petőfija, Endreja, Weöresa do tragično umrlega Rádnotija. Zato me ni presenetilo, kajti Jožetov prevajalski opus je res velikanski, da je bil leta 2008 kot prvi Slovenec sprejet v Madžarsko akademijo znanosti. Temu je najbrž tudi botroval nabor madžarskih nagrajencev Vilenice (Esterházy, Nádas, Krasznahorkai), pri kateri je aktivno sodeloval od začetka.
Sonce je še zmeraj hudo kljuvalo skozi senčnik ličnega lokala Pilar ob soboški knjižnici, zato se je pokril s klobukom in začel o njegovi Sóboti, v katero se je vedno rad vračal. Ter ostajal, da bi spet odpotoval. V Sóboto, ki se je mrežila v njem kot vznemirljivo panonsko mestece, ki je včasih premogla svetovljansko kavarno Dobrai, v kateri da je posedala in se razdajala tudi ena največjih madžarskih vohunk, katere imena mi ni nikoli izdal.
Danes je moja Sóbota mrtva, mi je potožil, mi, soboške staroste v Društvu prijateljev Sóbote, pa nemočni. Verjel sem mu, dandanes je pač svet ubran in podivjan na mlade strune, v njem pa še zmeraj plivka stepska melanholija, ki obroblja njegove minule podobe z odtenki potajene neizpolnjenosti. Kakršni so bili njegovi sorodniki v njegovem edinem romanu Slike brez obrazov (2012), romansiranem življenjepisu, ki se začne ob koncu druge svetovne vojne, ko v njegove rodne Beltince na biciklu pridrvi ruski vojak.
Čas je spomin in čas je pozaba, bi ob tem pridal veliki Borges, sam pa bi pristavil k temu spomin na neutrudnega soboškega sprehajalca in premišljevalca Jožeta, ki je dokončno odpotoval. A ne med izrezane obraze, temveč v raster skupinske fotografije z nami, na kateri si ne bo nikoli snel svojega markantnega transilvanskega klobuka.
